December

Zima, akvarel

Če bi se dalo kakšen mesec v letu preskočiti, bi izbrala december. K sreči te moči nimam, ker bi s tem razjezila in razžalostila veliko ljudi, med njimi tudi otroke, ki imajo v tem času že dogovorjena srečanja z dobrimi možmi. Nemara sta prav ta njihova vznemirjenost in nedolžna naivnost, ko so pripravljeni iskreno verjeti v pravljice in čudeže, še vedno enako prisrčni kot nekoč. Marsikaj drugega pa se je, po mojem mnenju, precej spridilo.

Vzela sem si čas za razmislek, kaj me pri današnjem decembrskem norenju tako moti, da bi ga najraje kar ukinila. Ugotovila sem, da me iz tira najbolj spravlja naslednje: polucija umetne svetlobe, navijanje ene in iste skladbe, uvoženi rdeči božički, lepljivost tal zaradi kuhanega vina, množica, ki se preriva v isto smer, ob tem pa še vsiljiva in pogosto primitivna komercializacija vsega. Ko se takoj po noči čarovnic, ki je, mimogrede, tudi ne maram, v trgovinah pojavi novoletni kič, pospremljen z zvonkim džinglbels, me kar zvije. V ihti za čimvečji dobiček mi v posiljenem oglaševanju poskušajo priskutiti celo kakšno lepo besedo. Decembra namreč vsaka stvar dobi pridevnik čarobno; niti navadne moke ne mores več kupiti brez namigovanja na čarobne praznike. Včasih me prešine, da mi poskušajo ukrasti božič.

Seveda se ne dam. V spominu poiščem božič svojega otroštva, ki se zdi v primerjavi z današnjim oddaljen sto svetlobnih let. Praznovali smo samo v družinskem krogu, ker božič ni bil državni praznik niti dela prost dan. Kljub temu je mama našla čas, da je stanovanje temeljito počistila, preden je ata zakuril v peči. Še zvečer je na žerjavico dodatno porinil še eno poleno, kar sicer pri nas ni bilo v navadi. Pri kurjavi smo namreč vedno varčevali, mama pa je ledeno sobo oplemenitila s trditvijo, da je spanje v mrzlem bolj zdravo. Imeli smo pravo, zeleno, dišečo smrekico, ki jo je ata spodaj s sekirico malo priostril in zapičil v lesen, po smoli dišeč podstavek, da je trdno stala na komodi. Prekrili smo ga z mahom, nabranim še pred zmrzaljo, nanj pa razporedili jaslice. Imeli smo ovčke s pravo ovčjo volno. Na smrekove veje smo obesili v svetleč papir zavite bombone in s kovinskimi sponkami pritrdili majhne voščene svečke. Dišale so po dimu, ko smo jih prižgali. Mama je spekla potico ali dve, spat pa tisti večer sploh ni bilo treba, ker smo včasih šli k polnočnici. V mojem spominu je bil božič vedno bel, snežen. Ker cest niso solili, se je sneg na vseh poteh dejansko zadržal dlje. Od mraza je škripalo pod nogami. Hiše na zunaj niso bile nič okrašene, gorele so le redke ulične svetilke. Če je bilo jasno, smo se v siju zvezd lahko spotoma drsali po zamrznjenih lužah. Od razburjenja nisem bila nič zaspana, ob vrnitvi sem pred spanjem izsilila še lonček čaja. Kljub slabo prespani noči je bilo treba zjutraj vstati, a potice je bilo dovolj še za nekaj prihodnjih dni in tudi čudež tople peči se je nadaljeval vse do silvestra.

Spomin na božič iz otroštva ni moj edini obrambni zid pred današnjo vsiljivo božično ponudbo. Decembra obisk trgovin omejim na najnujnejše. Otroci so bili vse leto pridni, zato ima božiček darila zanje že zavita. Letos smo v družinskem krogu soglasno sprejeli krasno pravilo. Medsebojno se bomo namesto s stvarmi obdarili s čim pogostejšim druženjem, začnemo kar takoj, velja pa še vse naslednje leto in naprej. Panično tekanje po trgovinah v zadnjem hipu torej odpade.

Spekla sem vaniljeve rogljičke, pa brez orehove potice tudi ni praznikov. Najraje se lotim kar nočne, priprava je od vseh najbolj preprosta. Zvečer zamesim testo, ga brez vzhajanja na debelo namažem z bogatim orehovim nadevom, tesno zvijem, položim v pekač, pokrijem s prtičem, dam v mrzlo pečico in grem spat. Zjutraj potico odkrijem, prepikam z zobotrebcem, malo potlačim, premažem s smetano in rumenjakom ter za dobro uro vrnem v tokrat prižgano pečico. Čez nekaj minut že začne omamno dišati po vsej hiši.

Upam, da mi bo pri pripravi potice spet pomagala vnukinja Katarina. Ko je bila še čisto majhna, je zavihala rokave, energično stresla moko na pult, da sva bili obe zasneženi od glave do peta, ob tem pa modro pripomnila: “Z brez osmeha ni ospeha!” Ker je smeha ob najini peki vedno na pretek, tudi uspeh nikoli ne izostane.

(Odprta kuhinja, 18. december 2016)