Slovenska krajina je brez dvoma ena najlepših na svetu. Tokrat v mislih nimam zelenih hribčkov s cerkvicami ali cvetočih planjav s podrtimi kozolci, pač pa si predstavljam takle spomladanski pejsaž: travnik, nedaleč od velikega blokovskega naselja, na osojnih legah še prekrit z zaplatami snega, med katerimi kot svojevrstne kiparske stvaritve postopajo številne figure, ki se zdijo kot bi bile v nekašnem upočasnjenem gibanju. Kdaj pa kdaj se katera globoko prikloni, druga prestopi, tretja počepne in iz vrečke privleče nož z dolgim rezilom ter ga do ročaja krepko zarine v zemljo, malo povrti in hip zatem potegne na plan temno zeleno rozeto nazobčanih listkov, ki se pri korenini še držijo skupaj.
Regrat, kraljevska spomladanska zel! Je eden zanesljivejših znanilcev pomladi, njegov glavni mesec je marec ali sušec, ki se je letos svojemu imenu povsem izneveril. “Včeraj sem že regrat nabirala, danes pa je spet prava zima” je prve dni sušca, ko je na zvončke, trobentice, teloh in tudi regrat čez noč zapadlo skoraj pol metra snega, komentirala gospodinja Ana na kostelski turistični kmetiji. Takoj za sneženjem se je obrnilo na dež, sušec pa je postal pravi mokrec. Nad nezanesljivostjo vremena (in vsega drugega) se vseeno ne kaže pritoževati, ker za dežjem vedno pride sonce!
Ker pa je regrat v nasprotju z vremenom tako zelo zanesljiv marčevski gost, bi se prvi spomladanski mesec lahko upravičeno imenoval tudi regratec. S poudarkom na drugem zlogu, da bi se bolj fino slišalo.
O regratu se pripovedujejo zgodbe, ki o marsičem namigujejo med vrsticami. Kako sem štiri ure čistila regrat za deset ljudi. Ali pa: Vnuku sem dala polno vrečko očiščenega regrata. In še najboljša: Moj regrat so bolj hvalili kot njeno pečenko.
Res je, kar pravijo, da vodijo do najlepših stvari dolge poti. Za zamudno nabiranje, zatem pa še čiščenje in pranje si je treba vzeti čas. Nekateri pravijo, da ga je treba “oprati iz desetih vod”, kar se mi zdi pretiravanje, razen če ga ne nabirate na pasjem sprehajališču.
Brez pretiravanja pa je regrat zame najboljša, najokusnejša in najbolj zdrava zel za pripravo solate, pred katero se lahko skrijejo vse druge, še posebej tiste, vzgojene v rastlinjakih ali pripeljane iz toplih krajev. Užitni in koristni so vsi deli rastline – korenina, list, steblo in cvet. Edino regratove lučke niso za pojest, so pa zato toliko lepše, ko pihnemo vanje, da se nešteto semen zvrtinči po zraku ter odjadra iskat prostor za nov dom.
Ko naštevajo koristi rastline, seznamu skoraj ni konca. Izboljšala naj bi celotno presnovo, posrbela za odvajanje strupov iz telesa, dobro dela jetrom in tako naprej. V ajurvedi in kitajski tradicionalni medicini ga uvrščajo med rastline, ki telo hladijo. Ta plevel, kar uradno je, zaradi odličnih lastnosti ponekod že gojijo na njivah. Nemara bo v boljših restavracijah regratova posteljica kmalu izpodrinila rukolino, ki je postala popularna pred leti.
Zame je najboljši, če je pretlačen z vročim krompirjem in/ali kuhanim jajcem ter prelit z oljem in kisom. Bratranec ga rad zabeli s prekajeno čelugo, kot imenuje prašičji podbradek, ki ga prav za ta namen da na stran, ko imajo koline. Nekateri liste blanširajo kot blitvo ali špinačo in priložijo k ribam ter drugim jedem. Iz listov lahko skuhamo juho, naredimo pesto, jih dodamo v rižoto, zmešamo v omleto. Dobro in zdravo. Regratova korenina je menda sploh eno samo zdravje. Očiščeno posušimo in zdrobimo v možnarju, nato pa zmešamo z vodo in uživamo po požirkih. Pražena, posušena in zmleta je lahko celo kavni nadomestek.
Tudi regratovi cvetovi niso samo lepi, pač pa tudi užitni. Popke lahko vložimo v kis, podobno kot kapre. Dobili bomo pikantno prilogo za posebne priložnosti. Iz cvetov z dodatkom sladkorja in medu smo pred leti delali sirup, ki smo mu rekli regratov med. Okus je res spominjal na čebelji pridelek. Odprte rumene cvetove lahko ponudimo ocvrte ali pa jih danes preprosto položimo na krožnik z juho, krompirjem ali mesom, da bodo cvetoč okras praznične mize. Saj je vendar cvetna nedelja!
(Odprta kuhinja, 20. marec 2016)