Baba Kivča

Ne hodi na Balkan, če ne ješ mesa, mi je dobrohotno namignil znanec, preden sva z možem zavrtela skoraj enomesečni balkanski krog skozi Bosno, Črno goro, Kosovo, Makedonijo, Grčijo in Albanijo. Deloma je imel prav; meso, meso, meso in še enkrat meso je osrednja ponudba vsakega balkanskega menuja.

Ni problema, če ne jeste mesa, vam bomo pa naredili sendvič s sirom in pršutom, so mi predlagali kar dvakrat. Lačna vseeno nisem bila; dobi se pečen fižol s čebulo, ki ga v Bosni imenujejo prebranac, v Makedoniji gravče tavče, v Albaniji pa fasule; solato iz sveže zelenjave in slanega sira imajo povsod, prav tako tudi lepinje, ki jih radodarno napolnijo s sirom. Da ne govorim o pitah, kot so sirnica, krompiruša in zeljanica. K naštetemu naj dodam še nekaj rečnih in jezerskih, tudi morskih rib, pa postane brezmesno prehranjevanje na Balkanu kar zanimivo. 

 Najbolj od vsega pa me je navdušil ajvar, pravi makedonski ajvar, ki ga je skuhala oziroma bolje spekla baba Kivča v vasi Stenje ob Prespanskem jezeru, tik ob albanski meji.

Hišo, v kateri sva se namenila prenočevati, je kar razganjalo od vonja pečenih paprik. V kuhinji ob štedilniku na drva je stala ženička z ruto na glavi in s kuhalnico mešala po velikanski kastroli z rdečo brozgo. Šestdeset kilogramov doma pridelane paprike so oprali, osušili, spekli, potem pa ohlajeno olupili, očistili pecljev in semenja, zmleli, prilili nekaj olja in dodali pest soli. Pri zamudnem delu, ki je trajalo ves dan, je sodelovalo več družinskih članov, tudi babica Kivča, ki je zdaj potrpežljivo stala ob štedilniku, nalagala na ogenj in mešala po posodi. Ob tem pa je njen obraz kar žarel od zadovoljstva. Mogoče bi kdo pomislil, da postaneš siten ob tako monotonem opravilu, a vse je odvisno od zornega kota. Lahko ga vzameš tudi kot svojevrstno meditacijo, medtem ko roka vrti kuhalnico in se sladke vonjave dvigujejo pod strop. Baba Kivča je pri svojem poslu nedvomno uživala, o tem je pričal njen širok nasmeh in dobra volja.

Kakih pet do šest ur traja, da dobi gošča pravo teksturo, takrat se jo vročo nadeva v kozarce, te pa potisne v pečico na počasno ohlajevanje. Le petnajst do dvajset kozarcev so napolnili, nič več. A kako neznansko dobrega okusa! Zvečer so naju namreč povabili na degustacijo; še mlačnega so prinesli na mizo, poleg pa domač popečen kruh, narezan paradižnik z vrta in rezine domačega kozjega sira. Dokler ga nisem poskusila, sem mislila, da je ajvar nekaj brezveznega, kar dodaš na krožnik k mesu na žaru, če že nimaš kaj boljšega pri roki. Ta večer pa sem ugotovila, da je v koncentratu pečene paprike nakopičeno vse najboljše, kar je v njegovi preprostosti sploh mogoče. Mesece je paprika vpijala sončne žarke, da se je nazadnje ob do skrajnosti potrpežljivi dodelavi spremenila v nekaj svilnato mehkobnega, sladkastega, kar se je kar topilo v ustih. A toliko dela in potrpljenja za tako pičlo količino rdeče dobrote, komu se to še ljubi početi, bi morda kdo pomislil.

Naslednje dopoldne, ko so mladi šli po opravkih in je doma ostala le baba Kivča, se mi je marsikaj razjasnilo. Ravno sem občudovala njeno ognjišče, kjer peče kruh, ko se ji je razvezal jezik. Dveletna je med vojno ostala brez mame, a se je hitro pokazalo, iz kakšnega testa je. Ko jo je v najstniških letih poiskal fant iz vasi, ali pa ona njega, kdo bi vedel, je bila njena usoda utirjena. Samo dvakrat v življenju je šla z doma: prvič ko je peš poromala čez hrib na drugo stran k svetemu Naumu na Ohridskem jezeru in drugič, ki sta se z možem odpravila na neskončno dolgo pot v Pulj obiskat sina, ki je tam služil vojsko. Ta dva velika dogodka njenega življenja obroblja nešteto majhnih, ki so iz nje naredili to, kar je. Drobna ženica, segala mi je komaj malo čez pas, se bliža osmemu križu, pri tem pa sama skrbi za ovce, koze, prašiče, dela na njivi, peče kruh in sploh vodi gospodinjstvo, medtem ko sta sin in snaha v službi, vnuka pa v šoli. Zadovoljen nasmeh na obrazu ji je zamrl šele potem, ko je omenila, da se bo verjetno kmalu vse zaraslo, ker ji moči pešajo, za njo pa ni nikogar, ki bi ga delo na zemlji še veselilo.

Bo nova generacija srečnejša od nje, ker je izbrala drugačno življenjsko pot? Ne verjamem.

(Odprta kuhinja, 18. oktober 2015)

Ohrovtove glave

Kako to, da imamo na vrtu toliko ohrovta, je zanimalo moža, a mu nisem znala pojasniti, čemu sem spomladi, ko sem kupovala sadike kapusnic, vzela ohrovtovih dvojno količino. Nespamet ob nakupu se mi je krepko povrnila: ohrovtove glave so mi dobesedno zrasle čez glavo in velikanske čisto zasenčile tako peso kot cvetačo, ki sem ju posadila levo in desno in njega.

Ohrovt, čeprav je povsem na vrhu lestvice koristnih vrtnin, ni moja najljubša zelenjava, a mi je z leti nekako zlezel pod kožo. Dolga leta ga skoraj ni bilo v naši kuhinji, potem pa sem na Portugalskem, kjer raste kodrolistna sorta skoraj ob vsaki hiši, vzljubila caldo verde, preprosto juho iz ohrovta in krompirja. Podobna jed je smukavc, ki ga poznajo na idrijsko-cerkljanskem področju, le da je ta gostejša in izdatno zabeljena z ocvirki. Še najraje pa imam mineštro iz vrzote, kakor je primorski izraz za čisto navaden ohrovt. 

Naklonjenost temu sočivju je rasla prav počasi, začelo pa se je že zdavnaj. Na obisk v najino mlado gospodinjstvo se je napovedala daljna sorodnica, teta Minka je rekel mož gospe v zelo zrelih letih. In jasno z veliko izkušnjami. Popadla me je panika. Kaj ji skuhati, da ne bom izpadla preveč zelena? Pri dvajsetih sem si namreč zelo želela delovati zrelo, kot se za mlado mamo spodobi. Dodatno skrb mi je povzročal podatek, da je bila teta nekoč učiteljica gospodinjstva na dekliški gospodinjski šoli. Gotovo ve o kuhanju vse, sem pomislila, jaz pa skoraj nič. Navadno sem nam za kosilo, toliko da nismo bili lačni, naredila zmečkan krompir z omako, kaj dosti drugega niti znala nisem. Tokrat to  seveda ni prišlo v poštev. Zdelo se mi je, da moram za visoki obisk skuhati nekaj finega, po možnosti hudo zapletenega.

Odločila sem se dati vse od sebe. Mrzlično sem listala kuharico F. Kalinšek in se ustavila pri Nadeti ohrovtovi glavi. Nekajkrat sem morala prebrati zapleten postopek, da bi ga za silo razumela: … Vzemi 6-7 niti …položi potem eno podolgem, drugo počez, potem po vrhu teh dveh še ostale, vsako za dva prsta naprej od prejšnje … položi glavo na sredo, poreži storžek pri vsakem listu pa ga pripogni nazaj na niti … z nadevom namaži najprej srčeca, potem pa druge liste, kakor daleč moreš do štora, pa jih prikladaj k srčku … in tako naprej, dokler ni glava nadevana, tesno povezana, kuhana in na koncu brez niti cela postavljena na mizo. Zahteven recept se mi je zdel komaj dovolj dober, da bo zadostil visokim tetinim pričakovanjem. Pravzaprav mojim, a to sem spoznala kasneje.

Še zdaj ne vem, kateri angel je bdel nad mano in vodil mojo pamet  ter predvsem prste, da je na koncu vse izpadlo, kot je treba. Teta je bila odkrito presenečena, ko je vroča, z mesom in rižem nadevana ohrovtova glava cela priromala na mizo. S pohvalami ni skoparila, jaz pa sem kar žarela. Če sem ta preskus opravila, bom pa še kakšnega v življenju, sem na tiho pomislila. Še in še sem ji morala zatrjevati, da sem res vse sama naredila. Prvič. In tudi zadnjič, če povem po pravici. Če zdaj v kuharici naletim na zelo zapleten recept, takoj obrnem list.

Šele z leti in izkušnjami sem prišla k pameti, da se obiskom nikoli ne kuha novih jedi po neznanih receptih, ter da zadovoljstvo gostov nima nobene zveze s kompliciranostjo jedilnika.

(Odprta kuhinja, 13. 9. 2015)

Informirana odejica

Odločila sem se narediti odejico, v katero bi vgradila svoje premišljevanje, namenjeno novemu družinskem članu, ki nas bo spomadi počastil s svojim prihodom. Zdaj se dobre želje kopičijo v mojem srcu, a silijo ven, zato sem pomislila, da bi jih lahko "vgradila" v odejico. Tako bi nastala nekakšna informirana odejica, po vzoru informiranih kozarcev.
Pred dnevi sem zato zakorakala v eno od prodajaln z volno in podobnimi stvarmi ter naletela na zelo razumevajočo prodajalko, ki me ni debelo gledala, ko sem rekla, da bi rada naredila odejico za dojenčka, a ne vem, kako. Niti s čim. Nekakšen pisan travniček iz kvadratkov imam v mislih, sem ji rekla, kvačkati ali plesti pa komaj znam. Ni se ji zdelo nemogoče.
Med kupi volne, ki mi jih je pokazala kot primerne, sem opazila nekaj nakvačkanih vzorčkov, ki so mi bili takoj  všeč. Podučila me je, da se temu načinu reče tuniško kvačkanje, kar sem sploh prvič slišala. Zato je poklicala sodelavko, da me je mimogrede naučila, kako se dela ta vzorec. Delaš ves čas na isti strani, od desne proti levi ustvarjaš nove zanke, od leve proti desni pa jih ukinjaš, če povem po domače. Ta pravih izrazov ne poznam, a res je preprosto. Kvačka za tovrstno kvačkanje je malo posebna, daljša kot so navadno.
In tako počasi nastajajo pisani kvadratki. Kot rožice na travniku, ki bodo cvetele ob njegovem rojstvu. Kakih petdeset jih bom potrebovala, sem izračunala. Izdelava je zelo preprosta, zato lahko med delom moje misli plavajo v neskončne širjave in se vedno znova vračajo na isto točko.

To bo en tak fejst fant, naš Pavle, že zdaj ga imamo vsi radi!

Pot domov

Kotor

Od kampa Begović na rtu Veslo polotoka Luštica do doma je do rih 800 kilometrov, če greš naravnost domov. Če izbiraš stranske poti in si vzameš za pot tri dni, je kilometrov nekaj več, zanimivih spominov s poti pa neprimerno več. Nekaj jih moram zapisati, da jih ne pozabim.

Luštica ima več lepih zalivov, kar so ugotovili tudi tujci, predvsem Rusi, ki so tako kot po vsem črnogoskem primorju tudi tu začeli intenzivno kupovati zemljo in graditi hiše, vile, nekatere kolikor toliko v skladu s staro otoško arhitekturo, druge so predvsem odraz lastnikovega (ne)okusa. Žal pa polotok tako počasi zgublja čar lepega naravnega okolja. No, čisto morje zaenkrat ostaja, verjamem pa, da bo tudi kamp Veslo njegov lastnik, gospod Begović iz staroselske  otoške družine iz vasi Begovići, gotovo očuval tako prijeten, kot je zdaj.

Kamp Veslo na Luštici

Oljčni gaj na Luštici

Plaža na Luštici

Odločila sva se počasi obkrožiti Boko Kotorsko in se ustavila v Kotorju, ki kljub množici turistov ohranja čar starega obmorskega mesteca. Sprehod po ozkih ulicah je bil zelo prijeten, lokalov je na pretek, gostinska in druga ponudba zelo bogata, a ni čutiti vsiljivosti in lahko mirno greš svojo pot. V mestu sva bila ponovno po 35 letih, upam, da bo do naslednjega obiska preteklo manj časa. 

Kotor

Kotor

Če se pelješ mimo Dubrovnika, si tudi ne moreš kaj, da bi se ne ustavil. Enako so verjetno razmišljali tudi drugi, ki so ravno na ta ponedeljek navalili na ubogo mesto, da je od množice turistov kar pokalo po šivih, seveda predvsem Stradun, medtem ko so stranske uličke nekoliko lažje prehodne. V neki trgovinici sva se zapletla v zanimiv pogovor z domačinkama, ko sta ugotovili, da sva Slovenca. Po njuno je v naši državi, za razliko od njihove, vse perfektno urejeno, življenje pa prelepo. Nisva jima kvarila lepe predstave, zato se jima je zazdelo, da sva ravo pravšnja, da nama predstavita vse gorje, javno in zasebno, ki ju verjetno še čaka. Nekateri ljudje so veliki mojstri ustvarjanja svoje bodoče drame, v kateri lahko globoko trpijo že danes. 

Dubrovnik

Stradun

Dubrovnik

Dubrovnik

Skoraj se je že mračilo, ko sva z jadranske magistrale zavila v Klek, vas z neverjetno lepim zalivom. Žal je to vse, kar ponujajo. Kamp je v tem času že zaprt, sob v vasi nimajo, le apartmaje. Gospa v hiši ob morju nama je ponudila sobo s kopalnico v sklopu apartmaja za 25€, ob tem pa je stokala, koliko da bo zato imela dodatnega dela, da se mi je skoraj zasmilǐa. Ob tem je s stopnišča divje pometala uboge stonoge, ki menda neznosno smrdijo. Ne vem, zakaj sva ob takem sprejemu vseeno ostala. Ker je rekla, da je restavracija le nekaj hiš stran? Res je lepo dišalo, a žal so imeli družinsko slavje in so naju odslovili. 

Zle Klekovske sile so na tej točki k sreči nehale delovati, ker sva na drugem koncu zaliva našla odprto konobo zelo prijaznega Zorana Kozine, ki nama je spekel odlične ribe. Sedela sva na terasi in gledala luči Neuma ter  klepetala s prijaznim lastnikom. Odprto ima vse leto, zagovarja teorijo, da ti ni treba kupiti vreče krompirja, če ga rabiš samo kilo, zato ima v ponudbi apartmaje in sobe s kopalnico za 8€/osebo/noč. S polpenzionom ali brez. Je Sarajevčan, ki se je sem priselil že pred desetletji, k sreči pa se ni navzel nekaterih nesimpatičnih navad domačinov. Njegov penzion Kozina toplo priporočam.

Naslednje jutro sva se od morja poslovila, žal je bilo vreme mrzlo in vetrovno, torej je jutranje plavanje odpadlo. Pot sva nadaljevala ob Neretvi, ustavila sva se v Medjugorju in pripešačila na vrh hriba s kamenjem. Mogoče kdo razume mojo hvaležnost, ki sem jo ob tem čutila.

Klek

V Mostarju, ki sva ga določila za naslednji postanek, me obnovljeni stari most nekako ne prepriča. Kot da nima več prave energije, kot je bila prej v tistem kamenju. Ravno ko sva šla prek, je en pogumen fant skočil z njega v Neretvo, ploskali so mu številni turisti, ki so se drenjali na mostu. Sicer pa so spominki na eni in na drugi strani mostu zdaj enaki, delavnic z obrtniki že zdavnaj ni več, gre le za prodajo stvari, ki jih hočejo turisti. Ali res? Prodajajo za evre in konvertibilne marke, verjetno tudi za kune. Cene so v glavnem v evrih.

Mostar

Mostar

Mostar

V nadaljevanju poti ob kanjonu Neretve sva se spominjala, česa vsega smo se nekoč morali učiti v šoli, našteti smo znali vse ofenzive, poznali neke zgodovinske stavke, kot denimo tistega "Prozor nočas mora pasti!", ob tem pa ugotovila, da se Prozor danes imenuje Ruda, porušeni most v Jablancu ne zanima nikogar, v Jajcu, kjer sva prenočevala, pa turistov itak ni. Kljub dežju in zelo mrzlemu vremenu (6 stopinj) sva šla od blizu pogledat, kako se Pliva  s skoraj 20 metrov višine preliva v Vrbas in sredi mesta ustvarja prelepe slapove. Še lepši so stari mlinčki na Plivi kakih pet kilometrov iz Jajca ob stari cesti proti Bihaču. Voda šumi, pada in se preliva na vse načine prek zelenih trav, ki se vijugajo v brzicah... Lahko bi kar stal in gledal, tako polni življenja so ti vodni vrtinci. Ta dan pa naju je čakala še kar dolga pot do doma, vmes se je spustila gosta megla, deževati kar ni prenehalo, malo pred Bihačem sva v gostilni na Uni naročila še nekaj bosanskega za pod zob... Žal to ni bil bosanski lonac, kot pred desetletji, a nič zato. Vesela sva bila, da se po treh tednih peljeva domov, kjer naju ni pozdravilo le sonce... Lepo je biti spet doma.

Jablanica, Neretva

Jajce

Mlinčki na Plivi

reka Pliva pri jajcu

Una, Bihač

Sonce, voda, zrak, svoboda

Pogled iz kampa Veslo

Slogan iz ne vem katerih časov bi bil pravšnji za zaliv Veslo na polotoku Luštica in za kamp z enakim imenom. A začnimo, kot navadno, od začetka.

Ko sva v skadarskem hotelu Buza, kjer sva prenočevala, ponoči zaslišala dež, ki se je obilno zlival z neba, nama je odleglo, da nisva v šotoru. Do jutra se je vreme nekoliko umirilo, ko sva pogledala skozi okno, pa sva se začudila. B&B, ki sva ga sinoči neuspešno iskala, je sosednja hiša, oddaljena pet metrov. Ko naju je gostitelj Georg peljal na zajtrk v isti bar, kjer so nama svetovali hotel Buza, se je vse pojasnilo. Je pa tovrstne prenočitvene kapacitete nemogoče najti, če te nekdo za roko ne odpelje dobesedno do vrat. S ceste je videti samo zid ali železna vrata, če ti uspe zapeljati v ozko gaso, so hiše spet za zidom, napisa pa nikjer nobenega. No, veva za drugič.

Optimistično sva zakorakala v središče mesta Skadar, ko se je ulilo, sva najprej vedrila v baru, zatem pa kupila dežnik. Na tržnici sva kupila pravi beli fižol, da bomo doma naredili prebranec oz. tavče gravče, albanskega izraza pa ne poznam, a gre za eno in isto jed. Skadar je blizu jezera, očitno še polnega rib, poleg krapov, ki so v večini, tudi drugih, ki jih prodajajo tako, da jih razprostrejo po pločniku. Še migajo. Ribe. Ob cesti so se vrstile prodajalke tobaka, poleg njega ponujajo tudi cigaretni papir in filtre, da si sam zviješ smotko. K sreči ne rabiva.

Pred mejo s Črno goro v kraju Muriqan sva preštele leke in šla na kosilo. Jezersko ribo, ne vem katero, a ne krapa, so pripravili tako, da so jo vzdolž prerezali, na eni polovici je bilo pol glave, hrbtenica in rep, na drugi polovici pa pol glave in file brez kosti. Vsaka polovica je bila dobro zapečena po obeh straneh. Zanimivo in predvsem dobro.

Na carini pa kolona kakih deset vozil, po polžje smo se premikali. S carinikom smo hitro opravili, ko je ugotovil, da sva Slovenca, medtem ko je domače migrante kar temeljito pregledoval. Ko sva končno prilezla do policistke, se je zapletlo tudi pri nama. Vztrajno je po albansko zahtevala nekaj, česar nisva razumevala. Nekakšno zavarovanje? Zelena karta je ni zadovoljila. Ko sva rekla, da je to vse, kar imava, se je razjezila po srbsko: "Onda idite tamo pa da vam vrate pare!" Pare? Tako ji je F izročil posebno kosovsko avtomobilsko zavarovanje, ki je veljalo še ravno en dan, in to jo je zadovoljilo. Niso ga zahtevali niti pri vstopu v Albanijo, niti pri dvakratnem prehodu meje, ko sva šla v Grčijo. Čemu ji bo zavarovalna polica (ki jo je samo prepisala) druge države (Kosova) ob izstopu iz Albanije, je ostala uganka.

V Črni gori sva po najkrajši poti zavila k morju in pristala v Ulcinju na mali mestni plaži. V lokal Cruiser takoj za njo sva šla na pivo, pravzaprav samo zaradi WC-ja. Natakar me je poslal v klet, tema, zmanjkalo je elektrike, je pojasnil. Posvetim si s telefonom in najdem zaklenjena vrata. Zmanjkalo je tudi vode, je bilo pojasnilo, zato je šef ukazal zakleniti stranišča. In kam hodite vi, fantje, kakih šest se jih je motalo tam okoli. Kući, je bil odgovor. No, moj dom je oddaljen kakih 900 km, to ne pride v poštev. En se je že skoraj omehčal, da bi mi dal ključ, ko ga je kolega opomnil:"Ne seri, šef će te ubiti!" Vmes so iz kuhinje na mizo nosili pladnje s hrano, raje ne vem podrobnosti, kako so zvozili brez vode.

No, tale wc zgodba je bila za intermezzo. Nadaljeva sva ob morju, iz nostalgije zavila v staro Budvo, obzidano z nebotičniki, z vrha pogledala na zaliv Jaz, drevesa niso veliko zrasla v zadnjih 35 letih. 

Po priporočilu sva zavila na polotok Luštica in v kraju Radovići vprašala za smer do zaliva Veslo. "Samo idi pa idi preko briga i dalje do kraja," je bilo navodilo. Po ozki cesti sva navsezadnje prišla v kamp že skoraj v temi. Težko si je bilo ustvariti vtis, ponoči pa so posvetile zvezde in mesec je že pravo jajce. Zbudilo naju je sonce in še bolj čista voda v zalivu. Namestila sva se v polsenčno votlino tik nad vodo in odločila, da do ponedeljka ne greva iz tega zakotja. Nakar sem še ugotovila, da 'bilo kuda, wifi svuda'. 

Skadar

Prodaja rib v Skadru

Na tržnici v Skadru

Prodajalec fižola v Skadru

Skadarsko jezero je bogato z ribami

Prodajalka tobaka v Skadru

Veslo

Faleminderit

Artan in Ervis Berhami

Faleminderit je albanska beseda, ki pomeni hvala. V zadnjem tednu sem jo večkrat rekla, ker sem ljudem, ki sva jih srečevala, hvaležna za marsikaj. Njihove gostoljubnosti in prijaznosti sva bila velikokrat deležna. Res pa je tudi, da se poleg te nisem naučila kaj veliko albanskih besed, razen nekaterih neuporabnih, denimo gomisteria in lavatze (vulkanizer in avtopralnica), kar piše na delavnicah vsakih nekaj km ob vseh cestah, dobrih in slabih. Pa pes, kar pomeni pet in miš (mish), kar pomeni meso (mesar). Ker pa so Albanci zelo prijazni ljudje, smo se kljub jezikovnim preprekam vedno z lahkoto sporazumeli o čemerkoli.

V Tirani, kamor sva se pripeljala sredi dopoldneva, sva poskušala najti mestno središče, običajno peš cono, kjer se navadno zbira največ ljudi. Ni nama uspelo. Mlada upravljalka mestnih koles je celo trdíla, da takega območja v mestu sploh nimajo, priporočljivo manj prometa je v mestu le enkrat letno (22. septembra). Torej sva se sprehodila po lepi ulici z drevoredom in nobel trgovinami in po sosednji s kramo na stojnicah ter običajno umazanijo. Dva obraza enega mesta, kot lahko z enim posnetkom zaobjameš junaka na konju, dve različni veri  v dveh cerkvah in vihrajočo zastavo.

Popoldne, ko sva se po ovinkih pripeljala v hribovsko mesto (ali vas?) Krujë, je bilo zanimivejše, čeprav se je pripravljalo k nevihti. Čisto na vrhu je ostanek nekdanjega mesta, ozke kamnite uličke z lesenimi hišicami, ki so bile nekoč verjetno rokodelske delavnice, zdaj so samo še trgovinice z bolj ali manj posrečenimi spominki. Vezenine in ročno tkani prti, keramika, bižuterija, antikvariat in tudi mali bunkerčki, spremenjeni v podstavek za svinčnik ali kaj podobno nesmiselnega.

Na začetku ulice sem si ogledovala neke uhane, ko je iz trgovine pogledal zvedav fant in vprašal, od kod sem. Iz Slovenije? Za hip je pomislil in pozdravil dober dan. Ko sva se po dobri uri vračala, vmes se je namreč res ulilo in sva vedrila v restavraciji, mimo te trgovine pa se je gotovo zdrenjalo na desetine turistov, me je isti fant prijazno pozdravil "dober dan Slovenija". Ervis mu je ime, je povedal, ko sva se odzvala njegovemu prijaznemu vabilu in si ogledala ponudbo, pa v sedmi razred hodi in rad pomaga staršem v trgovini. Tako sva spoznala še ta glavnega družine Artana Berhamija, njegovo ženo Elono, ki v bistvu vodi trgovino in je določila ceno uhanov ter Ervisovega mlajšega brata Armanda. Nič se niso pritoževali nad težkimi razmerami, nobenega jamranja ni bilo, čeprav je v državi objektivno malo priložnosti, pač pa se raje nasmejani, dobre volje in nevsiljivo posvečajo morebitnim kupcem, ker vedo, da je to dobro za napredek njihove trgovine. In družine. Eni taki pozitivci pač.

Po nevihti so izza oblakov švigali zadnji žarki večernega sonca in drugače precej dolgočasno pokrajino na trenutke spreminjali v pravo slikarsko paleto. Mimogrede sva se pripeljala v Skadar oz Shkoder po albansko ter se zavedla, da še nimava prenočišča, kampirati v mokrem pa se nama res ni dalo. Ob pivu sem malo prebrskala ponudbo po netu in se odločila za nek B&B, ki naj bil bil blizu neke črpalke. Nisva ga našla, a v življenju se vedno vse postavi na svoje mesto. Črpalkar je poklical nekoga iz bližnjega bara, ta svojega prijatelja Georga, ki ima v bližini svoj hotel, vmes smo malo poklepetali o aktualnih zadevah v državi. Albanci Slovencem (in drugim Evropejcem) najbolj zavidajo to, da imamo možnost delati kjerkoli v Evropi, medtem ko so njim vrata zaprta, doma pa tudi ni kruha. To, da lahko delaš in zaslužiš za družino, vidijo kot velikansko prednost.

Bila je že kar trda tema, ko sva navsezadnje pristala v neverjetni sobi z večbarvnim lightshow-om (k sreči se da izključit). Cena 20€ z zajtrkom.

Tirana

Tirana

Tirana

Kruje

Kruje

Kruje

Kruje

Po dežju

Berat

Berat ob reki Osumi

Zapustiti toplo morje je lažje, ker se bova vsaj še nekajkrat namočila vanj v tem tednu, res da ne v Tirensko, a tudi Jadransko ima številne čare. Zjutraj pred odhodom, ko ni bilo na plaži še prav nikogar, sva šla še na eno dolgo plavanje, to pa.

Iz Dhermija se po serpentinah dvigneš v zelo kratkem času na tisoč metrov, razgled na morska prostranstva je fantastičen. Na vrhu rastejo visoke pinije in drugi iglavci, meni se je zdelo, da je zdravje že v zraku, zato sva si vzela čas za eno dolgo kavo. Na vrhu in še ob spustu na drugo stran je nacionalni park, ki ga imajo obiskovalci, kot kaže, kar radi, ker se restavracije vrstijo druga za drugo. 

Cesta na drugi strani poteka tik ob morju, hoteli so skoraj drug ob drugem, a plaže so v tem času povsem prazne. V mestu Vlorë sva natočila bencin, hkrati pa kupila še novo plinsko bombo, staro odsluženo pa pustila kar tam. Torej si prihodnja jutra lahko spet kuhava čaj!

Z dobre ceste sva zavila na malo slabšo proti mestu Berat, ki je pod zaščito Unesca. Ob široki, blatni reki Osumi, se staro mesto dviguje na obeh bregovih strmo v hrib. Na vrhu je trdnjava, do katere nisva šla, sva se pa sprehodila po mirnih, ozkih ulicah, tlakovanih s kamenjem, na levem bregu Osume. Hiše počasi popravljajo, ohranjajo prvoten videz. Tudi star most so obnovili v enaki obliki, kot je bil, preden ga je pred desetletji odnesla poplava. Danes je reka precej nizka in globoko spodaj pod mostom, ribiču, ki je stal v njej in metal mrežo, je bila komaj do kolen.

Kosilo sva pojedla v tradicionalni restavraciji ob mošeji (polnjene paprike brez in musako z mesom, oboje dobro, poleg so postregli solato, kar pomeni na večje kose narezano nezačinjeno zelenjavo; takšno imam najraje), lokal so priporočili na turističnem uradu, ko sem jih vprašala, kam oni hodijo jest in ne kam pošiljajo turiste. V en glas so se odločili prav za ro restavracijo (pozabila ime).

Iz Berata sva se odpeljala proti Draču oz. Durresu po albansko. Mesto je natrpano z nebotičniki vse do plaže, tako da ob morju sploh ni ceste, pač pa ima verjetno vsak nebotičnik/hotel svojo plažo. Poiskala sva kamp, ki sta ga priporočila Mariborčana, bil je povsem prazen. Cena 8€, tuširanje s toplo vodo je mogoče v hotelu za dodaten 1€/osebo. Soba v hotelu stane 20€, dogovorili smo se za 17, tukaj se hotelov namreč kar tare, večina je praznih, sezona je končana. Pred spanjem sva šla na en dolg sprehod ob obali, sončni zahod vključen, potem pa smo se kako uro skupaj s hotelsko uslužbenko trudili, da smo "ubili" preglasen ventilator v kopalnici, ki se ga na noben način ni dalo ugasniti ali vsaj utišati. Bilo je zelo zabavno.

Bela lisa spodaj je delček plaže

Prelaz Q. e Llogarase na 1027 m

Berat

Berat

V Beratu

Berat

Koruza se bo pekla

Berat

Plaža blizu Drača