Trpejča

Zjutraj sva se sprehodila po neverjetni sodobno urejeni plaži, ki je v popolnem nasprotju z vasico v ozadju. Kot kaže, se tudi galebi še niso navadili na novost, ker so velikanske jate posedale po novozgrajenih objektih. Prespansko jezero je sicer raj za ornitologe, okrog jezera je precej močvirnato. Tudi jezero, čeprav je še toplejše kot Ohridsko, za kopalce ni videti tako privlačno zaradi mivkaste plaže in morske trave, vsaj tukaj je bilo tako videti. Prespansko jezero leži dvesto metrov višje kot Ohridsko, voda ponikne in se pretaka v nižje Ohridsko jezero. Tako nama je povedal gostitelj Božo. Dopoldne je v hiši ostala samo baba Kivča, ki je še malo posedela z nama in pripovedovala o svojem težkem življenju. Priznam, da je vsega nisem razumela, ker je makedonščina poseben jezik, nemara je bilo tudi malo narečja vmes. Gospa Kivča, rojena med vojno, je rasla brez matere, ker so jo ubili, potem pa je bilo njeno življenje eno samo garanje, še vedno skrbi za krave, koze, svinje in dela na polju. Da ob tem skrbi tudi za gospodinjstvo, se ji zdi samo po sebi umevno. Pokazala je, kje ima na vrtu sezidano posebno peč, v kateri peče kruh.

Prespansko jezero je ptičji raj

Baba Kivča

Iz Stenje sva šla čez hrib, kjer je nacionalni park Galičica, na drugo stran k Ohridskemu jezeru. Na koncu poti, malo pred vasjo Ljubaniče, se plača vstopnino za nacionalni park 110 denarjev, kar je približno 2€. Pred obzidjem sv. Nauma se plača parkiranje (50 den), medtem ko vstopnine ni. Park je zelo lepo urejen, pokošena in zalita travica, cvetlične grede, ob jezeru so izviri Črnega Drina, ki se izliva v Ohridsko jezero. Okrog izvirov in po manjših rečnih jezercih se je mogoče zapeljati s čolnom, cene so zelo različne in so, vsaj v posezoni, stvar dogovra. Ponudba je večja od povpraševanja. Cerkev sv. Nauma je vsa poslikana s freskami, lepa. Tik ob njej je hotel, verjetno nekdanji samostanski objekt. Prostor, kjer je bil nekoč kamp, pa je zasedla vojska, saj je v neposredni bližini meja z Albanijo. Ostal je še napis Recepcija kampa, a v objektu kraljuje vojska. Žal. 

Sveti Naum

Črni Drin

Ker ni šlo naprej, sva se pač odpeljala nazaj in nadaljevala pot malo više od jezera proti Ohridu. Pri oznaki Trpejca sva zapeljala strmo dol v vas, pravzaprav vasico, dokler se cesta ne konča. Naprej, še vedno samo navzdol, je mogoče samo po stopnicah ali klančini ob njih. Čisto na dnu pa je plaža, kamenčki, tik za plažo pa nekaj hiš, v katerih so restavracije, apartmaji. Razen ene, Ribar, so vse druge gostilne v tem času zaprte oz. je mogoče dobiti zgolj pijačo, zato je Ribar kar dobro obiskan. Vasica nekoliko spominja na vasi v cinque terre, le da je dosti manjša, treba pa je pridati še makedonski šarm (ne preveč pošlihtano). Takoj nama je bilo všeč, piko na i je pridal čoln Pavel, ki se je zibal na vodi pred gostilno. Torej sva najela apartma s teraso in pogledom na jezero (cena po dogovoru 16€), si naročila kosilo, šla plavat, ... počitnice pač.

Pavel oz. Pavle