lep dan: Gjirokastēr

Derfimi Gjoca, restavracija Gjoca v Gjirokastri

Gjirokastër je mesto, ki je vsekakor vredno obiska, sicer je pa tudi pod zaščito Unesca. Prenočevala sva v skromnem hotelu v stari hiši na začetku glavne ulice, kjer je nekdanji blišč viden le še v sledeh. Vsekakor bi bila potrebna temeljite obnove, postelja pa je bila čista in voda vroča. Gospod, ki nama je sobo oddal za 17€ na noč, ima v najemu bližnji kafič. Pritoževal se je nad razmerami v državi, ki naj bi jo imela v oblasti mafija. Njegov zaslužek je okrog 200€ mesečno, pričakuje 100€ pokojnine, ko bo star 65 let. Njemu se zdi, da je bilo veliko bolje, ko je vladal Enver Hodža, ko so vsi hodili v šolo ali službo, predvsem pa so vsi enako (slabo) živeli, zdaj pa so eni obogateli na račun drugih.

Peš sva se povzpela na trdnjavo nad mestom!!! Zdaj so bolj ruševine, nekaj jo obnavljajo, predvsem pa je od tod lep razgled na mesto z okolico, lepo se vidi, kako ves mestni okoliš oz. nekdanji pašaluk obkroža rečna struga.

V mestu sva si ogledala lepo ohranjeno nekdanjo bogato meščansko hišo, ki jo ima v lasti deseti rod družine Skënduli. Razkazal nama jo je sedanji lastnik Nesip Skënduli. Hišo in 50 ha zemljišča so jim zaplenili komunisti v času vladanja Enverja Hodže. Hišo so jim po njegovem padcu vrnili, zemlje pač ne, ker so na oblasti še vedno sorodniki, prijatelji in somišljeniki nekdanjega diktatorja. Sprejeli so zakon, da se zemljišč ne vrača. Hiša je strašno zanimiva, ima velikansko cisterno za zbiranje deževnice, zato vode nikoli ni manjkalo. Ima nekakšno hišno kanalizacijo, več deset sob, posebej zimske in posebej letne, devet kaminov, turški hammam... Ugled in bogastvo hišnih lastnikov se je nekoč merila s številom kaminov. Ženske so bile skrite v svojih sobanah, moško družbo so lahko opazovale z galerije, kjer so bile skrite za rešetkami. Preštele so število gostov, da so postregle pravo število kav in peciva, samo roko s pladnjem je gospodinja lahko pomolila v sobo z gosti. Nasproti te hiše je etnografski muzej, ki naj bi bil hkrati tudi rojstna hisa E . Hodže, a menda blefirajo, ker je bil rojen drugje v majhni hiši, preveč neznatni za veličino diktatorja, zato so določili drugo, trinadstropno. Prvotna je kasneje tudi pogorela.

Okrog poldne sva se vrnila na glavno ulico, kjer sva v tradicionalni gostilni pri prijaznem in nadvse ljubeznivem kuharju Gjaçu uživala v raznih jedeh, vsakega po malo je pripravil. Meni so bile najbolj všeč nekakšne pečene riževe kroglice z jajcem, take hrustajoče, imenoval jih je čifči, kako se to napiše, pa ne vem. Potem smo se seveda tudi slikali, sporoča pa najlepše pozdrave z vsem spoštovanjem Zvonetu Šerugi, ki ga je obiskal kak mesec nazaj. Kuhar je mimogrede skočil čez cesto, da so mu sprintali sliko, ki jo je takrat naredil Zvone, da nama jo je dal za spomin.

Poleg rstavracije sedi pred svojo trgovino Vjolca gospa Viola, ki izdeluje ročno vezene in na rišelje način izdelane prte in posteljnino. Zanimala sem se za njeno delo, pokazala mi je postopek in me kar tako obdarila z vezenim prtičkom. Nekako kar udomačila sva se v tem Gjirokastru, a sva se popoldne vseeno po lepi cesti odpeljala naprej na morje do Sarandë, skočila (no, ne dobesedno) v (pre)toplo morje, večkrat. V mestu je ena velikanska peščena plaža, zadaj hoteli, veliko turistov. Raje sva poiskala bolj miren kotiček južno od mesta, kjer sva našla kamp Paradis, lastnik se imenuje Poli. Kamp ima svojo restavracijo, lep peščen zaliv, ležalnike, senco pod vrbo... a ga vseeno ne priporočam. Ceno lastnik določa po občutku, za ves kamp in restavracijo je en wc, tuš samo na obali. Ponoči je bilo neurje, zjutraj je vode zmanjkalo, wc se je seveda zamašil...

Sva pa v kampu spoznala dva zelo simpatična Mariborčana, Andrejo in Jožeta, ki potujeta z avtodomom. Ker raziskujeta Albanijo ravno v nasprotni smeri od naju, sta nama posredovala veliko koristnih informacij, upam, da sva tudi midva njima pomagala s kakšno. Še skok v morje in greva na sever, menda naju čakajo čudovite plaže. Se že veselim!