 |
| Na klopci, akvarel |
Maj,
mesec ljubezni, se z današnjim dnem končuje. Gotovo se je zaljubilo veliko
parov, marsikateri si je obljubil večno zvestobo. Če je amorjeva puščica tokrat
usekala mimo, se ne sekirajte preveč, ni še vsega konec! Prava ljubezen je večna,
nikakršne omejitve, še najmanj pa koledarske, ji ne morejo do živega. Marsikatera
strast se res razvname ravno spomladi, ko jo podžiga brstenje narave, po drugi strani
pa zveze, ki se spletejo vročega avgusta ali meglenega novembra, niso prav nič bolj
ali manj srečne. Ljubezen je ali pa je ni.
Mesec
ljubezni me je spomnil, da so ne le ljudje pač pa tudi nekatera živila in jedi skoraj
vedno v dvoje. Klobasa je par že sama po sebi, pravzaprav sama s seboj. Kadar
ni, ni cela, pač pa le polovična. Nekakšen par čvrsto združenih polovic je tudi
žemlja, klobasi zvesta spremljevalka. Nekatere jedi, kot so namazi, pomake,
omake, priloge in podobno se vedno pojavijo vsaj v dvoje ali pa v še
številčnejši zasedbi.
Zanimivo,
da so nekatere jedi v skupini vedno glavne, druge pa praviloma stranske. Kadar
je na krožniku meso, ima večinoma osrednje mesto, takšna je pač navada. Kar je
zraven, je priloga, dodatek. Zelenjava, pa če je še tako okusna, posebna in
odlično pripravljena, pride do veljave samo v primeru, ko v bližini ni mesa,
sicer je obravnavana kot spremljevalka. Zanimivo, da so nekatere vloge ljudem,
oprostite, jedem že v zibko položene. Že od nekdaj je tako, pravijo. Redki so, ki
si drznejo razmišljati po svoje. A le spremembe poganjajo stvari naprej.
Kakšno
živilo je tako “nesamozavestno”, da si brez spremstva skoraj ne upa na mizo,
čeprav za to ni nobenega pametnega razloga, prej nasprotno. Denimo jagode. Prav
odlične so, dišeče rdeče zapeljivke, a le zakaj jih skoraj vedno postrežejo skupaj
s smetano ali sladoledom. Vsaj potrsene s sladkorjem. V boljših družbah jih
pomakajo v čokolado in ob tem nazdravljajo s penino. Tako so v paru celo trije,
kar nekatere še posebej razvnema.
Zdi
se mi, da so živila zadnje čase postala precej utrujena, ker jih po pravilu polagajo
na različne posteljice. Nekaj časa je bila strašno moderna rukola, zdaj so jo zamenjali
drugi materiali, večinoma mehki zelenjavni pireji. Čemaž, bučke, koleraba, pesa,
ni toliko pomembno, kaj je spodaj, če je dobra kombinacija. Nisem pa še
zasledila, da bi čvrsta zelenjava poležavala na udobni mesni ali ribji
posteljici. Zanimiv par, bi lahko komentirali v tem primeru.
Pršut
z melono, mocarela s paradižnikom, hrenovka z gorčico in podobno so že
udomačene kombinacije. Vedno skupaj, vedno v dvoje. Modernejši pari pa so
včasih prav osupljivi. Pojavila se je teorija združevanja živil, imenovana foodpairing. Belgijci so pogruntali, da
ni toliko okus pač pa vonj tisti, ki določa, katera kombinacija živil je dobra
in katera ne. Tako naj bi bili v idealnem sožitju nenavadni pari, kot so kaviar
z belo čokolado, banana s peteršiljem, cvetača s čokolado in podobno. Metoda je
še dokaj nova, a gotovo se bo razcvetela. Čudnih kombinacij zlepa ne zmanjka. Kar
se mene tiče, me ta teorija ne preseneča, ker se spomnim zadovoljnega obraza
desetletnika, ki je pred mnogimi leti čokoladne palčke pomakal v gorčico in jih
z užitkom grizljal. Lahko bi bil začetnik foodpairinga,
pa se je k sreči podal čisto v druge vode. Po moje bolj prizemljene.
Ob
takem in drugačnem parčkanju izstopa nekaj krepkih posameznikov. Jabolko je povsem
samozadostno, meni vedno v užitek. Sočen, dišeč sadež vzamem iz košare, ga malo
podrgnem v rokav, da se lupina rdeče zablešči, ugriznem in počasi uživam,
dokler mi v roki ne ostane samo pecelj. Še na misel mi ne pride, da bi mi kaj
manjkalo.
(Odprta kuhinja, 31. 5. 2015)