Veriženje

Babičev mlin na Muri, akvarel

Pred kratkim smo v Sloveniji dobili varuha odnosov v prehranjevalni verigi, torej med udeleženci na poti živila od kmeta do končnega uporabnika. Priznam, da sem bila presenečena ob tej novici. Ali zakoni, predpisi, uredbe, navodila, pravila ne zadostujejo? Brala sem, da so na resornem ministrstvu sprejeli celo poseben kodeks obnašanja. Kaj je vendar narobe, da ljudje ne znamo shajati drug z drugim, da morebitnih zapletov ne zmore uravnavati niti gora predpisov? Žal prehranjevalna veriga ni naše edino slabo veriženje, pravzaprav bi lahko rekli zveriženje.

Po moje bi se kakovost odnosov premaknila vsaj za stopnico višje, če bi vsak člen te in vseh drugih verig v sebi obudil lastnosti, ki so menda Slovencem zapisane v genih. Denimo pridnost in poštenost. Hvalimo se, da so nam dobre lastnosti v zibelko položene, a kaj, ko ne delujejo. Pa bi, če bi znali spoštovati in namesto drugih popravljali sebe.

Daljša kot je prehranjevalna (in vsaka druga) veriga, ki se včasih spremeni v pravo mrežo, več je možnosti, da se bo kaj zataknilo. Navadno najbolj nasrka zadnji člen.

Odločila sem se, da bo naša letošnja domača zelenjavna verižica kar se da kratka. Če se bo dalo, bo sestavljena le iz dveh trdnih členov! Od vrta do kuhinje je čisto kratka pot, zato odpadejo transport, posredniki, trgovine in še kaj; varuh odnosov pri nas ne bi imel nobenega dela. Zaplato zemlje ob hiši smo na novo pognojili, upam, da bo kaj zraslo. Samo od sebe seveda ne, a trud, ki ga bova vložila v obdelovnje, bo zanesljivo obrestovan.

Prehransko veriženje pa je lahko tudi drugačne vrste. Avtorica in varuhinja te, ki jo bom opisala v nadaljevanju, je bila naša mama.

Goveja juha je bila prvi člen verige, ki se je pletla ves teden. Meso iz juhe je prihranila ter v ponedeljek iz njega sčarala nekakšno rižoto. Prave rižote iz prekuhane govedine ne moreš narediti, a je šla kljub temu v promet. V torek je goveji juhi dodala zmečkan krompir in solato. Krompirja je ostalo ravno toliko, da je v sredo vanj vmešala jajce in moko ter umesila svaljke. Za zraven pa naredila omako iz drobovine ali kaj podobnega. Ostanek omake se je naslednji dan čudežno prelevil v mesno zelenjavno enolončnico. Ali pa je postala dobra spremljevalka polenti. No, pa smo počasi prišli naokrog do nove goveje juhe.

Meni je šlo takrat to spletanje jedi drugo v drugo strašno na živce. Ko bom velika, bo čisto drugače, sem si obljubila! Kot že tolikokrat se je spet izkazalo, da bi lahko živela skoraj samo od zarečenega kruha. Že dolgo se namreč tudi meni zdi neumno, da bi hrano metala stran. Če je kaj ostane, je ne zavržem, pač pa poskušam predelati v novo jed Te dni sem imela precej dela, da sem poverižila ostanke pirhov, potice in šunke. 

(Odprta kuhinja, 19. april 2015)