Ta črna

Moja mama je prisegala na litoželezno posodo iz celjske tovarne. Zdela se ji je zelo pripravna, ker se kljub dolgotrajnemu kuhanju hrana v njej ni prismodila. Poleti je v loncu počasi brbotalo na električni plošči, pozimi pa je bila pomaknjena na rob zidanega štedilnika na drva, navadno vse dopoldne, dokler ni prvi prišel domov in si postregel zajemalko ali dve mineštre, ki se je pogrevala, dokler je je še kaj bilo.

V tistem obdobju je bila moja vsakdanja zadolžitev pomivanje posode, zato sem tiste črne lonce sovražila iz dna srca. Pa ne zaradi barve, pač pa mi je dala vetra njihova teža. Najprej je bilo treba vsakega potopiti v čeber vroče vode z milnico, ga med drgnenjem obračati in potem to še vsaj dvakrat ponoviti pri splahovanju v čisti vodi, da je bil čist kot solza. Precej lažje se mi je zdelo pomivanje plehnatih kastrol, pa čeprav jih je bilo treba naprej odmakati, zatem pa s peskom ali žico zdrgniti vse, kar se je prijelo za dno. Menda sem si že takrat potihem prisegala, da bo moje odraslo življenje, vključno z izborom prave posode, popolnoma drugačno. »Ko bom velika, ne bom pomivala posode!« sem jezna zakoličila konec neprijetnega opravila. »Kdo pa jo bo,« se je mama posmehnila mojemu jezikanju. »Služabniki,« sem odrezala. Imela sem pač polno glavo takšnih in drugačnih pravljic, s katerimi sem bivala v svojem vzporednem svetu. O zarečenem kruhu tokrat ne bom govorila, a kar se tiče posode, je bila moja prva res čisto drugačna od mamine.

Ko sem šla na svoje, sem v omaro ponosno zložila cel komplet. Iz ne preveč bogate trgovske ponudbe, pri  čemer sem »ta črno« vnaprej izločila, sem izbrala oranžne posode s črnim geometričnim vzorcem in temnimi bakelitnimi ročaji. Lepe. Moderne. Lahke. To je bilo poročno darilo in še danes sem hvaležna zanj. Posode smo dolgo s pridom uporabljali, a ko smo z elektrike prešli na plin, so se ročaji začeli smoditi in smrdeti, da ni bilo za zdržati v kuhinji. Počasi so drug za drugim odpadali. Lonce sem menjala postopoma, pri vsakem nakupu pa poleg videza vse bolj tehtala tudi uporabnost. Prav to sem imela v mislih, ko sem s Čehoslovaške (ni napaka, takrat je bila to ena država) polna načrtov za poenostavitev gospodinjstva prinesla ekonom lonec, ki sem ga uporabljala, dokler ni enkrat pokrovke odneslo v zrak in so nam rezanci kot kapniki viseli s stropa. Kakovost takratnih loncev za hitro kuhanje se z modernimi pač ne more primerjati. Tudi nakup druge posode ni bil vedno preprost, trgovci so obljubljali marsikaj, a se je vedno znova pokazalo, da za malo denarja ni prav veliko muzike. Torej so bile zamenjave dokaj pogoste, a zanimivo, da je zadnje čase skoraj vsak kos, ki ga prinesem domov, težji od prejšnjega. In dražji. K sreči jih zadostuje precej manj kot nekoč. S tremi ali štirimi ta pravimi udobno shajam za vsak dan.

Ne vem kdaj, a gotovo je že več let tega, kar sem, svojemu otroškemu zaklinjanju navkljub, prinesla domov dva težka lonca. Celjska »ta črna«. K sreči jih še vedno izdelujejo. Ne uporabljam ju pogosto, a se mi zdita nepogrešljiva v sezoni marmelad in pri kuhanju večje količine golaža. Pomivam ju seveda na roke, kako pa. Sta odločno prevelika in pretežka, da bi ju zlagala v pomivalni stroj.

Že dolgo s pridom uporabljam tudi črno lončeno posodo s pokrovom, ki sem jo pred leti pritovorila iz Francije. Tudi ta je težka ko sam vrag. Dobro se obnese pri počasni peki na nizki temperaturi, v njej pečem celo kruh. Na nak način deluje kot pečica v pečici. Na žalost pa ne na indukcijski kuhalni plošči, ki je v naši kuhinji spodnesla plinski štedilnik. Ta plošča ima svoja pravila, od katerih ne odstopa. Če dno posode ne privlači magneta, se pač ne segreje. Pa smo šli ponovno v menjavo, ker nič od mojega posodja na indukciji ni delovalo. Razen. Ja, res je, razen dveh starih celjskih »ta črnih«.

In tako sem bila spet enkrat v šoli, ki me poskuša naučiti, kako nič ni zrelo za odpad samo zato, ker je staro. Treba je pogledati bistvo. Da je očem nevidno, smo pa že vzeli.

(Odprta kuhinja, 7. 12. 2014)

Zima, sneg, sonce

Zima ni moj najljubši letni čas, nikakor ne. Takšna siva, kot jo imamo letos, pa sploh ne. Zadnjič je vremenar zjutraj rekel, da bo ta teden vreme všeč tistim, ki ne marajo sonca. Me pa res zanima, če je kje kakšen tak. Če je, je gotovo od veselja skakal v zrak, ker sonca ta teden ni bilo niti za hipec.

Ker pa je vsaka stvar za kaj dobra (prosim, ne jezite se tisti, ki mislite drugače), je turobno vreme res prav primerno za to, da komot kaj počneš v hiši, ker te ne vleče ven. Denimo slikaš. 

In tako sem ta teden naredila  ti dve zimski pokrajini. Sta mogoče komu všeč?

Hoja

Hoja mi strašno dobro dene, čeprav bi se kakšen resen rekreativec gotovo namrdnil, da hoja ni prav hudo miganje. Odvisno, kako hitro, pogosto in daleč greš. Če je hoje za uro ali dve, hodim, kot bi se mi nekam hudo mudilo. Če je hoje za ves dan, je tudi tempo lahko zelo zmeren, še posebej, če to delaš dan za dnem. Med hojo se po glavi pletejo različne misli, tudi kakšna "pametna" je vmes. No ja, zame je pametna. Če greš dovolj daleč in vmes še na kakšen hrib, lahko na marsikaj pogledaš zviška in od daleč, mišljeno je dobesedno in v prenesem pomenu. Na ta način postanejo barve in odtenki preglednejši, ostri robovi se zaoblijo, špice izginjajo v daljavi. Blagodejno. In koristno!
Ko sva se zjutraj v dnevni rutini v hotelski avli posvečala branju časopisa, sem malo zastrigla z ušesi, ko je bilo nekje za najinima hrbtoma omenjeno, da danes sprehodi zaradi dežja ne bodo mogoči. Če bi dobesedno jemali vremensko napoved, je dež pravzaprav napovedan vsak dan. Kažejo ga skupaj z oblaki, včasih tudi s sončkom, ki kuka izza njega. Kaj od tega se bo torej zares zgodilo? Mene napovedi ne ganejo prav preveč, take črnoglede pa sploh ne. Ob omembi dežja pa sem pomislila, da bo danes treba obleči anorak čez kratke rokave. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi bil dež resna prepreka dnevnemu sprehodu. Izkazalo se je, da je vreme idealno za pohod od strunjanskih solin do kopališča pod Belvederom. In nazaj. V vsako smer sem porabila dobro uro malo hitrejše hoje, ker sem si privoščila tudi nekaj postankov na nekaterih točkah, denimo ob križu, nato pa še malo naprej nad klifi. Ti dve točki sta mi na tej relaciji še posebej ljubi. V tem času ni padla niti kaplja dežja. Anorak je ostal na rezervni lokaciji, privezan okrog pasu. Ko sem se vrnila, so bili čevlji res malo blatni, hotelska avla pa je bila še enako polna. Nekateri so pogledovali ven in modrovali, ali že dežuje, in če ne, bo gotovo začelo vsak hip. Ni jim uspelo. Popoldne sva jo skozi tunel mahnila še do Portoroža in nazaj.

Strunjanske soline

Vse soline so mi pri srcu. Ne znam povedati razloga. Spomnim se tistih na Siciliji, pa v francoski Camargui ... Seveda pa sem najpogosteje v naših, Sečoveljskih in Strunjanskih. Mogoče so mi všeč zato, ker gre v vseh primerih za zaščiteno območje, v katerem so zelo omejeni posegi človeka, zato pa imajo svoj raj ptice in druga živa bitja. Močvirske rastline, slanuše ... Pa veter ima v solinah čisto poseben zvok. Ni lepšega, kot vzeti si čas, sesti nekje na samem, kolikor se pač da, se umiriti in prisluhniti.

Te dni sva blizu Strunjanskih solin, prepešačila sem jih po dolgem in počez. Večkrat. Potem v hotelski sobi ni bilo težko obuditi nekaj prizorov in jih prenesti na papir. Uživala sem obakrat, ob sprehanju skozi "motive" in potem, ko sem jih poskušala naslikati. Iz Strunjanskih solin je lep tudi pogled na Piran.

Na toplo

Vedno si želim, da bi šla čez zimo nekam na toplo. Kjer imaš lahko kratke rokave. Na prostem, seveda. Navadno to pomeni več ur neprijetne letalske vožnje na drug konec sveta, tak "preskok" pa je povezan tudi z veliko ali malo manjšo vrečo denarja. Kljub slabim stranem bi že kako zvijugala, da bi se to izšlo, a to zimo zaenkrat prav zares ni izvedljivo. Zato sva se zelo razveselila možnosti zdraviliških počitnic ob slovenskem morju.

A glej ga vrabca! Če ne more mohamed h gori, pride gora h mohamedu in tako je te novembrske dni prišlo sonce prav blizu in dodobra ogrelo naše primorje. Meni je bilo med pohajkovanjem med oljčniki in kakiji, ob obali in strmo nad njo, po brezpotjih in po stezicah med solinskimi bazeni celo v kratkih rokavih vroče. 

Ogenj

Narava se nam je s toplimi jesenskimi dnevi krepko oddolžila za mokro poletje, a vsakega lepega je enkrat konec. Začasno, seveda. Včeraj smo zakurili v kaminu. Udobno nameščena sem srkala čajček in prek knjižnih platnic škilila proti prasketajočim polenom. Prav prijetno je bilo, priznam.
Že pračlovek je spoznal, da ogenj ni samo huda nadloga, pred katero je treba bežati, pač pa mu lahko tudi koristi. Ko mu ga je uspelo ukrotiti, shraniti ter nazadnje zanetiti, si je postavil ognjišče, okrog katerega je nastal dom. Tako je ostalo do današnjih dni, družinska ognjišča kot osrednjo hišno točko poznajo tako na mrzlem severu kot v vroči Afriki. V modernem svetu je tega žal vedno manj, združevalec družinskih članov ni več ognjišče, še kuhinja ne, pač pa televizor, računalnik ali katera od pametnih naprav, ki gospodarijo z našim časom. Z nami, pravzaprav, če si priznamo ali ne.
Ogenj, do katerega še vedno čutimo nekakšno mešanico magnetizma in strahospoštovanja, smo izgnali na prosto, zanetimo ga le kdaj pa kdaj. Včasih, ko so bila pravila manj toga ali pa je bila otroška iznajdljivost večja, kdo bi vedel, smo vedno našli način, da smo zakurili in si spekli krompir ali koruzo. Kolikor se spomnim, se je navadno vse zažgalo, a ni bilo lepšega, kot premetavati skoraj zoglenel krompir iz roke v roko, malo popihati vanj, ob tem pa strmeti v plamene in čutiti božajočo toploto. Tudi današnjim otrokom, majhnim in velikim, privoščim to preprosto razkošje.
Moja istrska nona je imela v svoji kamniti hiši ognjišče. V kotu enega od obeh prostorov, kamor si se povzpel po kamnitih stopnicah, je zavzemalo skoraj polovico celotne površine. Nad njim je bil na verigi obešen kotliček, ki se ga je dalo dvigati in spuščati bliže k viru energije; v njem je počasi brbotala mineštra. Najboljša se mi je zdela takšna, ki je imela za osnovo fižol, ki mu je nona dodala bob, koruzo, včasih krompir, vedno pa šop divjih zelišč, nabranih na travniku. Ob robu ognjišča, stran od žarečih polen, je stalo nekaj glinastih loncev, v enem je bil navadno krop, v drugih pa že kaj. Morda mlačen čaj ali proja, za odžejanje. 
Ognjišče je obdajala nekakšna kamnita obroba, malo nižja od kurišča, ki je bila pravzaprav priročna ogreta klop, na kateri se je dalo posedeti in pogreti, če me je med pohajkovanjem po vasi zazeblo v bose noge. Ognjišče je bilo nesporno središče doma. Nona je bila takrat že stara, mojim rosnim letom se je pravzaprav zdela prastara. In sama. Kljub temu je prav vsak dan zakurila, tudi poleti. V kamniti hiški je žerjavica na ognjišču dajala toplino in občutek varnosti.  
Z nono nisva preživeli veliko časa skupaj, le nekaj počitniških dni. Ko je za seboj zadnjič zaprla vhodna vrata, se je počasi začela poslavljati tudi njena hiša. Strehe že dolgo nima več, ognjišče je skupaj s podom zgrmelo v klet, skozi okna brez šip vleče veter in ziblje orehove veje, ki so vsevprek objele staro zidovje. 
Čudno je, da se mi ta razvalina še zdaj, po vseh zapuščenih letih, zdi na nek način živa. Kot da bi bil nonin duh še zmeraj tam. Nemara je bil prav on tisti, ki mi je podtaknil idejo, da bi bilo treba hišo obnoviti, postaviti ognjišče, zakuriti ogenj... Če se bo to udejanilo, zagotovo ne bo odločala pamet ampak srce. Predstavljam si, da bo dišalo po mineštri, posedli  bomo okrog ognjišča, kot navadno veliko govorili in malo poslušali. Si pripovedovali zgodbe. Nekatere so se začele že zdavnaj. 

(Odprta kuhinja, 2. 11. 2014)

Gobarska

Zadnjič sem mimogrede omenila, da bi rada napisala nekaj o gobah. To bo pa precej kratka zgodba, se je nasmehnil mož, ki zelo dobro ve, da v vsem svojem življenju nisem našla več kot dveh ali treh jurčkov.  Pa kakšno pest lisičk bi še lahko dodala, a te s svojo živo rumeno barvo tako rekoč same “skačejo” v košaro. Gobe seveda niso le jurčki in lisičke, prijatelj denimo jih pozna “samo” kakih šestdeset ali sto različnih vrst, kar se mi zdi nepojmljivo, pri čemer je to še vedno manjši del tovrstnega življa v naših gozdovih. Pa ne gre za to, da bi gob ne našla zaradi svojega skromnega znanja.
Kadar greva midva gobarit, dela on prav to: išče, najde in nabira gobe. Medtem pa gre meni po glavi vse kaj drugega. Takoj ko pod nogami zaslišim pokljanje suhih vejic , zaznam vonjave lesne trohnobe, pomešane z divjim klorofilom, moj pogled pa od podrasti kar sam uide navzgor. Oči se v glavnem pasejo po drevesnih krošnjah, skozi katere se sem pa tja kaže modro nebo, včasih skoznje pronicajo tudi sončni žarki in ustvarjajo neznansko zanimive podobe. Če se namesto tega z listja in vej scejajo kapljice vode, je učinek še osupljivejši. Pravzaprav je meni gozd najljubši v dežju.
Ko tako “iščoč gobe” buljim naokrog, več navzgor kot pod noge, so moževe oči že dodobra naravnane na barvo in obliko jurčka, zato ne mine dolgo, ko se prvi prikaže. Njemu, seveda, jaz ga ne vidim niti potem, ko mi ga kaže s prstom in ga imam tako rekoč pred nosom. Uspešna nabiralka gob pač ne bom, v tem pogledu sem že zdavnaj obupala nad sabo. Pravim gobarjem se moram pravzaprav iskreno opravičiti, ker sem doslej gotovo več jurčkov nehote pohodila kot utrgala. Kljub temu bom še naprej z užitkom “gobarila”. Po svoje.
Pa nisem mislila pisati samo o tej vrsti gob.
Včasih za koga pravimo, da je prava goba in tak vzdevek mu ni ravno v čast. Tudi o teh gobjih primerkih ne mislim razpredati na dolgo in široko, imajo zadosti problemov sami s sabo in posledično še kdo od bližnjih.
Spomnila sem se na neko drugo gobo, na ličnega lesenega jurčka, ki smo ga pri nas doma shranjevali med šiviljskim priborom. To so bili časi, ko so se stvari (in ljudje) še poskušali popraviti, če se je kaj zalomilo in pokvarilo in se jih ni takoj zavrglo in zamenjalo za nove. Ko se je denimo na nogavici naredila luknja, se je vzelo lesenega jurčka, prek njega navleklo nogavico, da je bilo blago lepo napeto , potem pa z gostimi navzkrižnimi nitmi raztrganino temeljito zakrpalo. Mogoče bom tega jurčka še kje izbrskala in ga pokazala vnukoma, da me bosta nejeverno gledala, ko jima bom opisovala, čemu smo ga uporabljali. Za silo ga je pri tem opravilu lahko nadomestila navadna odslužena žarnica. Tudi te niso več v rabi.
Danes so v gospodinjstvu udomačene drugačne gobe in gobaste krpe, vsaka je ozko specializirana: ena je za kozarce, druga za okna, spet tretja za posodo, a ne za teflon, za keramiko je drugačna kot za lesena tla, ena je za omare, druga za umivalnik, tista za brisanje prahu je drugačna od one za loščenje. Pa to seveda še zdaleč ni konec seznama.  Ne spomnim se, kdaj so se tovrstne gobe prav prihuljeno prikradle v naše domove in navadno čiščenje povzdignile na piedestal. Nekoč, ko skrb za čistočo še ni bila znanstvena disciplina, smo dotrajane stare rjuhe razrezali na manjše kose, mehkejše so bile za brisanje prahu po omarah, bolj grobe za lesen pod.
Medtem, ko tipkam, pogledujem skozi zaprašeno okno in tehtam; naj grem izbirat ustrezno gobo za bleščečo čistočo šip ali bi šla raje gobarit? Odločitev pravzaprav ni težka. Menda jurčki v tem mokrem poletju poganjajo kot nori.

(Odprta kuhinja, 21. 9. 2014)

Jajca srečnih kur

Erlenmajerica je steklena laboratorijska posoda z ozkim grlom in širokim trebuhom z ravnim dnom. Ime je dobila po svojem izumitelju, nemškem kemiku Emilu Erlenmeyerju, ki je v prav takšni obliki videl številne prednosti.

Včasih se mi zazdi, da človeški trup nekoliko spominja na to steklenico. Ne toliko po obliki, čeprav je včasih tudi zunanja podobnost prav osupljiva. Vzporednice iščem v načinu uporabe. Seveda je človeški ustroj zapletenejši, je kot nekakšna kemična tovarna v malem, a ostanimo pri simbolični primerjavi.

Medtem ko v laboratoriju delujejo skrajno premišljeno, z jasnim vedenjem o predvidljivih posledicah, je človek pri upravljanju s svojim telesom precej manj skrben. Če se s pogrnjene mize dvigujejo dovolj mamljive vonjave, je razsodnost na hudi preizkušnji; dostikrat odpove, a ne brez posledic. Včasih se pokažejo nemudoma, drugič pride kazen z zamikom. A kaj, ko pa se je tako težko upreti skušnjavam! Saj veste, vsi poznamo tiste stavke: Če mi paše, mi že ne more škoditi. Samo tokrat se še pregrešim, od ponedeljka bo čisto drugače. Čisto malo bom poskusil, pa še malo, pa še malo. In tako naprej brez konca in kraja, tudi sama imam na zalogi več uporabnih izgovorov za lajšanje slabe vesti.

Pravzaprav bi morala reči, da sem jih imela, ker jih počasi opuščam. Prihajam k pameti. Vse pač ni za v usta, o čemer trgovci z novci tako medeno govoričijo.

Živila izbiram kar najbolj skrbno, lažje se odločim, če proizvajalca osebno poznam. Razmišljam, kako bi prvovrstne sestavine na poti do krožnika čim manj spreminjala, da ne rečem pokvarila. Z naravo pač nima smisla tekmovati. V velikem loku se izogibam vsemu, kar so proizvajalci in trgovci “obogatili”, ker se jim izdelki ne zdijo dovolj mamljivi za kupca.

Kar je zraslo na domačem vrtu, je prav na vrhu mojega seznama. Pri nas rastlin ne priganjamo k rasti z nikakršnimi dodatki, če ne štejem vzpodbudnih misli, ki jim jih namenjam, ko jih okopavam ali pa ko se zjutraj sprehodim med gredicami. “Ubogajo” me fižol, zelje, ohrovt, bučke, paprika, krompir, rdeča pesa, por, zelena, zelišča, skoraj vse vrste solat. Kolerabica je izdelala z odličnim, medtem ko blitva zaenkrat še ni dojela, da je njena prava barva zelena in ne rjava. Vsak dan premočen paradižnik je žal odpovedal na vsej črti sonca mu res ne znam pričarati.

Jedilnik mi narekujejo pridelki, kakor sproti dozorevajo, a ob zelenjavi je treba  jesti še kaj. Moke, kaše in žita nabavljam pri mlinarju Otonu. Poznam ga že dolgo, a šele letos sem mu bolj natanko prisluhnila. Osupnil me je njegov odnos do narave in do dediščine, ki jo je dobil v upravljanje od svojih prednikov. Letos se je lotil utrjevanja bregov potoka, ki teče preko njegove posesti in poganja mlinsko kolo. Marsikdo bi uporabil beton, kar bi bila hitra in poceni rešitev. On pa ne. Našel je skale pravšnje velikosti, takšne s pedigrejem, saj so svoje poslanstvo že opravljale v neki drugi zgodbi iz davnine. Dal jih je pripeljati k svojemu potoku in zamudno delo utrjevanja bregov se je pričelo. Potočne rake, ki živijo le v čisti vodi, ob nizkem vodostaju pa bi ostali na suhem, je vsak večer polovil in jih odnesel nazaj v tolmun višje zgoraj v potoku. Na kmetiji med drugim živi precej perjadi, račke in kokoši se svobodno sprehajajo naokrog, prve rade tudi zaplavajo . Prav njim so namenjene stopnice, ki jih je speljal do dna struge, da jih zmorejo doseči celo najmanjše račje nožice. Ena od kokoši stopiclja po eni nogi. Drugo sem ji moral amputirati, ko si jo je poškodovala, a se je kar dobro izmazala in prilagodila na novo situacijo, pravi mlinar. Ima srečo s svojim gospodarjem, pomislim.

Ker mlin ni ravno za prvim ovinkom, kupim, kar je na voljo, a nikoli narobe. Prav vse vrste moke so polnovredne, zmlete iz celega zrna. Kruh, pečen iz Otonove moke, ima boljši okus. Nekaj žit pridela sam, druga skrbno izbere. Zanesem se na “mojega” mlinarja. Vedno vprašam tudi za jajca, a navadno so že vsa oddana. Zadnjič pa mi jih je dal slab ducat. Jajca srečnih kur, sem pomislila. Polovico sem jih iz gnezd pobral danes, druga so včerajšnja, je dodal z nasmeškom.

(Odprta kuhinja, 17. avgust 2014)