 |
Erlenmajerica
je steklena laboratorijska posoda z ozkim grlom in širokim trebuhom z ravnim
dnom. Ime je dobila po svojem izumitelju, nemškem kemiku Emilu Erlenmeyerju, ki
je v prav takšni obliki videl številne prednosti.
Včasih
se mi zazdi, da človeški trup nekoliko spominja na to steklenico. Ne toliko po
obliki, čeprav je včasih tudi zunanja podobnost prav osupljiva. Vzporednice
iščem v načinu uporabe. Seveda je človeški ustroj zapletenejši, je kot nekakšna
kemična tovarna v malem, a ostanimo pri simbolični primerjavi.
Medtem
ko v laboratoriju delujejo skrajno premišljeno, z jasnim vedenjem o predvidljivih
posledicah, je človek pri upravljanju s svojim telesom precej manj skrben. Če
se s pogrnjene mize dvigujejo dovolj mamljive vonjave, je razsodnost na hudi
preizkušnji; dostikrat odpove, a ne brez posledic. Včasih se pokažejo nemudoma,
drugič pride kazen z zamikom. A kaj, ko pa se je tako težko upreti skušnjavam! Saj
veste, vsi poznamo tiste stavke: Če mi paše, mi že ne more škoditi. Samo tokrat
se še pregrešim, od ponedeljka bo čisto drugače. Čisto malo bom poskusil, pa še
malo, pa še malo. In tako naprej brez konca in kraja, tudi sama imam na zalogi več
uporabnih izgovorov za lajšanje slabe vesti.
Pravzaprav
bi morala reči, da sem jih imela, ker jih počasi opuščam. Prihajam k pameti.
Vse pač ni za v usta, o čemer trgovci z novci tako medeno govoričijo.
Živila
izbiram kar najbolj skrbno, lažje se odločim, če proizvajalca osebno poznam. Razmišljam,
kako bi prvovrstne sestavine na poti do krožnika čim manj spreminjala, da ne
rečem pokvarila. Z naravo pač nima smisla tekmovati. V velikem loku se izogibam
vsemu, kar so proizvajalci in trgovci “obogatili”, ker se jim izdelki ne zdijo
dovolj mamljivi za kupca.
Kar
je zraslo na domačem vrtu, je prav na vrhu mojega seznama. Pri nas rastlin ne
priganjamo k rasti z nikakršnimi dodatki, če ne štejem vzpodbudnih misli, ki
jim jih namenjam, ko jih okopavam ali pa ko se zjutraj sprehodim med gredicami.
“Ubogajo” me fižol, zelje, ohrovt, bučke, paprika, krompir, rdeča pesa, por,
zelena, zelišča, skoraj vse vrste solat. Kolerabica je izdelala z odličnim,
medtem ko blitva zaenkrat še ni dojela, da je njena prava barva zelena in ne
rjava. Vsak dan premočen paradižnik je žal odpovedal na vsej črti sonca mu res
ne znam pričarati.
Jedilnik
mi narekujejo pridelki, kakor sproti dozorevajo, a ob zelenjavi je treba jesti še kaj. Moke, kaše in žita nabavljam
pri mlinarju Otonu. Poznam ga že dolgo, a šele letos sem mu bolj natanko
prisluhnila. Osupnil me je njegov odnos do narave in do dediščine, ki jo je
dobil v upravljanje od svojih prednikov. Letos se je lotil utrjevanja bregov
potoka, ki teče preko njegove posesti in poganja mlinsko kolo. Marsikdo bi
uporabil beton, kar bi bila hitra in poceni rešitev. On pa ne. Našel je skale pravšnje
velikosti, takšne s pedigrejem, saj so svoje poslanstvo že opravljale v neki
drugi zgodbi iz davnine. Dal jih je pripeljati k svojemu potoku in zamudno delo
utrjevanja bregov se je pričelo. Potočne rake, ki živijo le v čisti vodi, ob
nizkem vodostaju pa bi ostali na suhem, je vsak večer polovil in jih odnesel
nazaj v tolmun višje zgoraj v potoku. Na kmetiji med drugim živi precej
perjadi, račke in kokoši se svobodno sprehajajo naokrog, prve rade tudi
zaplavajo . Prav njim so namenjene stopnice, ki jih je speljal do dna struge,
da jih zmorejo doseči celo najmanjše račje nožice. Ena od kokoši stopiclja po
eni nogi. Drugo sem ji moral amputirati, ko si jo je poškodovala, a se je kar
dobro izmazala in prilagodila na novo situacijo, pravi mlinar. Ima srečo s
svojim gospodarjem, pomislim.
Ker
mlin ni ravno za prvim ovinkom, kupim, kar je na voljo, a nikoli narobe. Prav
vse vrste moke so polnovredne, zmlete iz celega zrna. Kruh, pečen iz Otonove
moke, ima boljši okus. Nekaj žit pridela sam, druga skrbno izbere. Zanesem se
na “mojega” mlinarja. Vedno vprašam tudi za jajca, a navadno so že vsa oddana.
Zadnjič pa mi jih je dal slab ducat. Jajca srečnih kur, sem pomislila. Polovico
sem jih iz gnezd pobral danes, druga so včerajšnja, je dodal z nasmeškom.
(Odprta kuhinja, 17. avgust 2014)