Meka, meka

Življenjski krog se z mlekom začne in marsikdaj tudi zaokroži. Brez dvoma je najpomembnejše živilo do prvega leta, a tudi v starosti je človek marsikdaj pripravljen vso prehransko raznolikost zamenjati za skodelo mleka in vanj nadrobljenega kruha.

Povprečna dnevna poraba na prebivalca Slovenije je 1,4 decilitra. Pri tem je upoštevano samo čisto mleko, medtem ko mlečnih izdelkov, denimo jogurta, sira in masla, porabimo še več kot trikrat toliko. Pomnoženo s številom dni in ljudi dobimo na leto kar solidno količino. Menda ga krave, ki se pasejo na domačih pašnikih, ne pridelajo dovolj za vse te potrebe.

V mojem dvočlanskem gospodinjstvu sva daleč pod povprečjem. Dober deciliter mleka nama zadostuje za ves mesec, pa še ta količina gre navadno vsa za potrebe gostov, ki si ga po kapljicah prilivajo v kavo. Zato me vest, da so vzorci mleka na mlekomatih vsebovali nedovoljene snovi, ki da so celo rakotvorne, ni prizadela zaradi skrbi zase. Vir strupenih snovi je bila menda krma, ki je imela - pozor! - vsa potrdila ustreznih inštitucij, da je neoporečna. Uspela se je prebiti skozi kontrole dveh držav, ne da bi kdo ugotovil njeno oporečnost. Ne vem, če je kdo od inšpektorjev pomislil, kako velikansko škodo so s tem povzročili ne le uporabnikom pač pa tudi nič krivim kmetijam! Vest je pricurljala v javnost in hitro poniknila, kot bi šlo za nekaj obrobnega. In to je tisto, kar me je zares pretreslo. Ali postajajo tovrstne srhljive informacije del našega vsakdana? Bomo lahko zaupali le v verodostojnost tistega, kar bomo pridelali sami? Ali niti tega ne?

Kolikor se spomnim, mleka nisem nikoli marala, niti v najzgodnejšem otroštvu ne. Z alergijami se takrat še niso tako intenzivno ukvarjali kot danes, a meni je že oster protest želodca zelo jasno povedal, da to živilo ni zame. K sreči me niso silili. Moj brat pa je bil nasprotno pravi mlekoljub, zato ga doma ni manjkalo. Neko obdobje smo ponj hodili na kmetijo, tako kot mnoge druge delavske družine, eni k Jamšk, drugi k Jozbalt, tretji k Majerčk, četrti k Zajc in tako naprej. Nobena kmetija ni imela toliko krav, da bi lahko sama zadostila povpraševanju. Ne spomnim se, da bi bilo s tistim mlekom kdaj kaj hudo narobe, a krave so se seveda pasle kar na okoliških travnikih. Po mleko smo večinoma hodili otroci. Zoprno opravilo ni bilo nikdar na vrsti o pravem času; poleti je bilo prezgodaj, pozimi prepozno, ker so se že v mraku začele prikazovati prve pošasti. Vsak dan je bilo treba iti, izgovori niso zalegli. Takrat sem se naučila čarovnije hitrega vrtenja odprte polne kanglice, ne da bi se polila ena sama kapljica. Ker sem se bila prisiljena osredotočiti na mleko, sem pozabila na strašljivo temo.

Za razliko od mene imajo naši ta mali mleko zelo radi. Ko je bil vnuk še čisto majhen, je bila mleko ena prvih besed; mleko in crkljanje pri mamici je bilo namreč takrat še v paketu. »Meka, meka,« je rad zajokcal, ko si ju je zaželel. Tiste dni so se malčkovi starši ravno odločali o nakupu novega računalnika. Šlo je za veliko odločitev, saj je bilo treba dobro razmisliti, kako zvoziti med krediti in drugimi nujnimi potrebami. Oči je kljub visoki ceni navijal za maca, mami je bila bolj racionalna in bi se bolj nagibala k izboru kakšne cenejše znamke, zato sta argumente za in proti premlevala več tednov. Kocka je padla neko noč, ko je sinko spet glasno zahteval »meka, meka«, pa je očka hitro vskočil: »No vidiš, tudi mali je za to, da kupimo maca (meka).«

Navsezadnje so ga res, pri čemer smo se vsi strinjali, da je treba, kadar gre za pomembne reči, slišati in pretehtati prav vsa mnenja. Potem tudi odločitev ni težka.

(Odprta kuhinja, 24. 2. 2014)