Vietnam, promet

Mislim, da je čas, da napišem kaj o vietnamskem prometu in prometnih sredstvih. A da sem že? Nič zato, zasluži si večkratno omembo. Pri nas izdano vozniško dovoljenje tukaj ne velja, čeprav ne vem, če ga preverjajo, če bi si hoteli izposoditi avto. Kar toplo odsvetujem. Znanje prometnih predpisov vam v Vietnamu ne bi kaj dosti koristilo. Saj imajo prometne znake, semaforje, dovojne neprekinjene črte, enosmerne ulice, prehode za pešce itn. A nič od tega v prometu ni zares pomembno. Velja samo eno pravilo, to je prednost močnejšega, večjega, hitrejšega. Dober voznik mora predvideti, kaj nameravajo storiti drugi udeleženci v prometu, pri čemer se ve, da je pešec čisto zadnji na lestvici in mora pozorno opazovati vse ostale, da ga ne povozijo.

Razdalje v Vietnamu so velikanske, moč jih je premagati na različne načine. Dobro je urejen notranji letalski promet, imajo vsaj deset letališč. Tudi železniška proga povezuje sever in jug. Z nočnim vlakom sva se peljala iz Sape v Hanoi. Ležišča v štiriposteljnem kupeju so udobna, hrup pa neznosen. Enako premetavanje. Kot da bi vlak kdaj pa kdaj zapeljal čez skalo, kar seveda ni verjetno. A občutek je tak.

Najbolj popularni in tudi cenovno ugodni pa so avtobusi, navadni in tako imenovani spalni ali open air avtobusi. Z njimi upravljajo različna podjetja, vsako ima svoj vozni park. Kolikor sva jih uspela preskusiti zadnje tedne, so še najboljši od podjetja Camel. Imajo pa tudi svojo slabo stran. Ker so novejši, se elektronika še ni pokvarila, zato z veseljem nažigajo karaoke na ves glas tudi pozno v noč. Odsvetujem vožnjo s takim avtobusom brez ušesnih čepkov. Nekateri avtobusi, denimo znamke dajvu, so že za na odpad. Kot bi se vozili v nekakšni drvarnici, vse šklepeta in ropota, škripa in cvili. Pokrovčki od zračenja so odtrgani, zato iz zevajočih lukenj nad glavo piha na vso moč kot prava kraška burja.

Danes sva se z eno takih škatel pripeljala iz Hoi Ana. Vožnja, z vmesnim dveurnim postankom v Nha Trangu, je trajala 21 ur. Ko sem odkrila, da lahko zaprem zračno luknjo, tako da sem prospekt porinila pod plastiko in jo čisto zamašila, se mi je zdelo, da se iz ta hudega ven. Ponoči pa sem čakala, kdaj bo že koncno odletelo sprednje desno kolo, ki je vsakič, ko je šofer zapeljal v cestno luknjo, to pa se je dogajalo vec čas, tako počilo, da je zgledalo, da so mu štete minute. Ker sem sedela/ležala na notranji strani avtobusa, je kdaj pa kdaj mimo moje glave, zdelo se mi je, da gre za centimetre, pridivjal drug avtobus ali tovornjak. Nazadnje te od utrujenosti neha skrbeti in od vsega hudega zaspiš, vsaj za kratek čas. Pravi spalni avtobus. Potniki spijo zako, da imajo glave ovite v debele šale in rute.

Ceste so zelo slabe, pravih avtocest praktično ni. Tudi ob cesti najvišjega ranga vozijo motoristi in kolesarji, ob robu pa kdaj pa kdaj vidiš gručo ljudi, ki poseda, morda nekaj prodaja, kuha,  se pogovarja, spi, kar pač prinese takšno obcestno življenje. Luknje na cestah mašijo, tako da jih zasipavajo s peskom ali z na pol sproti narejenim asfaltom, ki ga zmešajo kar ob robu ceste. Veliko cest popravljajo, zato dolgi odseki potekajo po makadamu, od luknje do luknje. K sreči vsi vozijo počasi, zato razen enega prevrnjenega motorista, ki je vozil polne košare sadja in vse raztresel po cestišču, nisem videla nobene nesreče. K sreči. 

Po dolgi vožnji z avtobusom je bila danes prava sprostitev sesti na sedež za motorista, ki sta vijugala po Mui Neju, tudi po levi v nasprotno smer, da sva našla hotel. Nikoli si ne bi mislila, da se mi taka vožnja ne bo zdela nič posebnega. Ob šumenju morskih valov, ki se jih sliši v udobno posteljo, bo današnja noč povsem drugačna od včerajšnje, ki bo ostala kot zanimiva izkušnja.