Vietnam, Halong Bay

Prek 2000 otočkov, ki navpično štrlijo iz morja, se preriva v zalivu Halong Bay, ki sva ga obiskala danes. Z nočnim vlakom sva se pripeljala v Hanoi iz vlažne in mrzle Sape, kjer sva se včeraj poskušala ogreti na vse načine, med drugim tudi z masažo, ker je bilo res mraz, saj sta bili celo maserki, medtem ko sta naju masirali, oblečeni v plašča in štrikani kapi. Na vlaku je bil z nama v kupeju simpatični Francoz, mladi glasbenik iz Toura, ki igra bobne v rock skupini in potuje po svetu. Dolgo v noč smo se pogovarjali, potem pa prepustili premetavanju in ropotanju, ki naj bi nas zapeljala v spanec. Ob šestih zjutraj smo bili v Hanoju, pol ure pred prihodom je začela iz zvočnika na ves glas igrati neka nemogoča vietnamska glasba, takšna udarna. Je kar trajalo, da smo odkrili, kje se ta šmentani zvočnik ugasne, a smo se ob tem dodobra prebudili, do konca pa še potem, ko sva jo peš mahnila proti centru mesta. Nahrbtnika sva oddala v hotelu, ob osmih pa šla na avtobus oz. kombi za Halong Bay. Namesto napovedane tri ure smo za pot porabili štiri in pol v eno smer, ker obnavljajo cesto. Vodil nas je fantič s piščalko, s katero nas je devet potnikov iz kombija seganjal na kup, tudi kadar smo na kupu že bili. Zelo je užival v svoji vlogi. Vsako pripoved je začel tako, da nas je "dear ladies and gentlemen" lepo pozdravil, zaželel lep dan in povedal, da je srečen, ker je naš vodič. Prav hecen fant. Med dolgo vožnjo sva se zabavala, ko sva ga gledala in poslušala. 

V pristanišču Halong Baya se je gnetlo turistov in ladij; teh sta dve vrsti, take za dnevno vožnjo in druge, na katerih se lahko prespi. Midva sva bila na prvi med samimi Azijci. Ves program je načrtovan, najprej eno uro vožnje po zalivu, vmes kosilo, nato pristanek in ogled kraške jame, še malo vožnje do splava, kjer je mogoče najeti čoln za dodatno vožnjo po zalivu in vrnitev v pristanišče, če se nisi odločil prespati na ladji. Hvalabogu se midva nisva, ker je bilo ob petih popoldan na ladji že pošteno mraz, ne vem kaj bi počela do naslednjega dne. Precej skomercializirano je vse skupaj, otočki oz. štrline pa so vseeno zelo zanimivi in niso brez razloga vpisani na seznam svetovne dediščine. Tudi cena za enodnevni izlet iz Hanoja je ugodna: 15 dolarjev za vožnjo z avtobusom in ladjo, ogled jame in kosilo. Danes ni bilo najlepše vreme, zato je bilo morje umazano zelene barve, v jasnem dnevu v njem odseva nebo in je gotovo še lepše. Med turističnimi ladjami se vozijo čolnički z ribiči, ki živijo v barvitih plavajočih hiškah. Ko smo pristali v nekem zalivu, smo se vzpeli po stopnicah skoraj na vrh otočka, vstopili v veliko in efektno osvetljeno kraško jamo in na drugi strani zaliva prišli ven. V jami naj bi videli določene like, ki jih ustvarjajo kapniki, vidi pa itak vedno vsak po svoje. 

Za kosilo so naju posedli za mizo s štirimi Kitajci. Jedi so postavili na sredo mize: skledo riža, pečen tofu, spomladanske zvitke, jajčne roladice, skledo sočivja, nekakšno blitvo, lonec školjk v omaki z ananasom in koriandrom ter velikansko kuhano ribo. Celo ribo. Nam pa so dali palčke in vsakemu majhno skodelico. Kitajci so bili skrajno vljudni in se niso smejali, ko sva nespretno s palčkami lovila riž in poskušala odlomiti kak košček ribe. Navsezadnje sva se vseeno kar nasitila, bi pa bilo prehranjevanje s palčkami dobra pot do vitkosti, se mi zdi.

Zaradi dolge poti sva prišla v hotel šele ob devetih, precej utrujena, nakar se je izkazalo, da so naju prebukirali. K sreči se je F spomnil, da so najino rezervacijo zapisali v nek zvezek na zadnjo stran. Tako so napako priznali in za isto ceno sva dobila boljšo sobo v bližnjem hotelu. Konec dober vse dobro, a ne.