A se splača?

Če bi poslušali, kaj ljudje govorijo, bi lahko sklepali, da se ne splača skoraj nič. Pravijo, da se ne splača obdelovati zemlje. Vreme je nepredvidljivo, morebitni kupci še bolj, delo je naporno, celo umazano, davki so previsoki, počitnic je premalo. Kuhati se tudi ne splača, pravijo. Živila niso poceni, da ne govorimo o porabljenem času in energiji, ko daš jed na mizo, se pa zmrdujejo, ostane ti samo kup umazane posode in delo. Delati se na splošno ne splača (služba je nekaj drugega). Le redko katero delo je pošteno plačano, a do njega tako in tako pridejo samo izbranci. Ne splača se niti hoditi v šolo. Minejo leta, da prideš do diplome, pričakuješ solidno plačo, služb pa ni.

Malo pretiravanja je v teh stavkih, priznam, a niso daleč od resnice oziroma tistega, kar lahko slišimo, ko pijemo kavo v katerem od prepolnih lokalov. Nemara se pa splača gostinstvo?

Pred kratkim sva se ustavila na eni od kmetij odprtih vrat. Lačna in žejna sva pričakovala kaj domačega. Nimamo nič, so naju razočarali. Preveč je dela s kmetijo, pomoči v kuhinji in strežbi se pa ne dobi. Nihče noče sprejeti slabo plačanega nedeljskega dela. Več plačati se ne splača, potem ne bi imeli nič dobička. V denarju. Tukaj in zdaj. Če takojšnjega finančnega izplena ni, se apatija, imenovana »se ne splača«, razbohoti kot plevel. Če bi pogledali z drugačnimi očmi, se splača marsikaj.

Letos je tako naneslo, da obdelujeva dva in pol vrtička. Tistega pol omenjam zato, ker ga je spomladi lastnik sicer sam prekopal, v nadaljevanju pa nekako ni uskladil aktivnosti, da bi tudi kaj zasejal in tako sva vskočila s sadikami in semeni, potem pa se nama je škoda zdelo, da bi se vse zaplevelilo, pa sva ga oplela, okopala, kdaj pa kdaj tudi zalila, dokler navsezadnje ni nekaj tudi zraslo. S sadikami in semeni sva kolobarila na vseh treh lokacijah, občasno je bilo iste vrste zelenjave preveč, a vsaj različne solate so se nam tako posrečile, da je takšna ali drugačna že od spomladi vedno na voljo. Na dveh vrtovih sva aprila posadila dve različni sorti stročjega fižola, na vsakem po eno gredico. Tistega iz predlanske škatle je bilo škoda vreči, pa sva ga dala v zemljo kar bo pa bo, a navsezadnje je zrasel tako obilno, da ga je bilo veselje trgati. Rumeno, mehko, čisto brez nitk stročje je bilo izvrstno za solato. Na drugi gredi sva posadila letošnje v semenarni kupljeno seme, a kljub okopavanju in zalivanju je bilo nekaj narobe. Toliko skrbne nege kot ta fižol ni bila deležna nobena druga naša vrtnina. Ko bi končno moral dozoreti, je bilo med listjem moč opaziti samo sem pa tja kakšen strok. Nekaj časa sem razmišljala, kaj bi z njim, navsezadnje pa vsega naenkrat populila. Malo prepozno, ker je bilo stročje že na pol osušeno in je bilo treba zrna iz vsakega posebej izluščiti. Tako sva neko pozno poletno popoldne, ko je iz tal še kar puhtela vročina, sedela v senci pred vrtno hiško s kupom fižolovke pred sabo. Najprej sva obtrgala stroke in nato iz njih luščila fižolova zrna. Delo je bilo zamudno, a nikakor zoprno. Ko sem videla, kam pes taco moli, sem šla v klet po steklenico ohlajenega roseja. Medtem ko so se roke ukvarjale z drobnjakarskim opravilom, sva premlevala vse mogoče in usklajevala različna stališča. Bilo je prav zabavno. Z delom sva končala šele v mraku, nato pa nekaj časa še obsedela pred svojim pridelkom. Tako lep večer je bil. Potem sem fižol stehtala. Naluščila sva natančno šestinštirideset dekagramov svežega zrnja, iz katerega sem dvakrat skuhala mineštro. Enkrat sem fižolu dodala krompir in korenje z domačega vrta, drugič brokoli in mlado blitvo.

Mislim, da nam je letošnji pridelek stročjega fižola odlično uspel. Zagotavljam vam, da se ga je splačalo saditi.

(Odprta kuhinja, 14. oktober 2013)