5. september 2013

Soline


Odpeljali smo se proti morju, kar tako, malo na izlet. Pa ne kopat, čeprav je bil dan kot naročen za kaj takega, zato smo potem zavistno gledali redke plavalce. Namenili smo se v sečoveljske soline . Letos je bila menda kar dobra letina, so nam povedali. Sem si prav zapomnila številko o trideset tonah pridelane soli? Danes smo videli dva solinarja, ki sta jo grabila in nalagala na voziček. V muzeju solinarjev je bilo prijetno hladno, ko smo gledali in poslušali zanimive solinarske zgodbe, v trgovini smo kupili jnekaj solnega cveta, na sprehodu ob kanalih pa je veter ravno prav pihljal, da nam je gladil od sonca razgrete glave. Čez dan se je ogrelo na trideset stopinj.
Poklepetali smo s fantom, vodičem v kompleksu obnovljenih solinarskih hiš. Pripovedoval je o delu solinarjev, ki ga ne more opravljati nekdo, ki ne razume kraja, ljudi, zgodovine in predvsem, ki ne čuti s tem okoljem in naravo. Vsak predmet, postopek, kotanja, vse ima svoj pomen in svoje ime. Marsikaj se je že tudi izgubilo, odšlo v zgodovino, v pozabo. Povedal je nekaj zanimivih lokalnih izrazov, ki sem jih do doma seveda že vse pozabila.
Nečesa pa ne bom pozabila. Najprej tega, da lahko po galebih določamo od kod piha veter, ker gledajo vsi proti vetru, ko so parkirani na tleh. Danes jih je bilo zelo veliko, nepremičnih, vsi so gledali na jug. Ker jim je veter prijetno hladil kljune, ali kaj? To moram preveriti še kdaj drugič, denimo ko bo pihala burja.
V spominu na današnji dan mi bo ostal tudi šum vetra v visokih travah, ki rastejo ob kanalih. Tako bolj mimogrede sem ga ujela. Želim si, da bi lahko kdaj  proti večeru ali zelo zgodaj zjutraj, ko je vse tiho, samo sedela tam in poslušala melodijo teh trav.



Ni komentarjev:

Objavite komentar