lep dan: Prleške palme

Do včeraj nisem vedela, da rastejo v Prlekiji palme. Pa saj tudi nisem bila velikokrat v teh krajih. Na Humu, na Kogu, na Jeruzalemu, na Svetinjah in na Pavlovskem vrhu pa včeraj sploh prvič. Bilo je prelepo. Lahko bi, kar je pogosta navada, to pokrajino primerjala s slavno Toskano, a bi ji naredila krivico, ker je lepša od nje, čeprav ne tako množično obiskana. Mogoče je prav to njen čar. Vil z bazeni zaenkrat še ni opaziti, kljub temu pa je dobrih prenočišč dovolj. Recimo na kmetiji Hlebec, ki smo jo obiskali včeraj. Tale krokarj na spodnji fotki, ki mi je poleg še marsičesa padel v oči, je nastal na eni od umetniških kolonij, ki se tod vrstijo leto za letom.
Pa se vrnimo k palmam. Prvo, pravzaprav njen štor, smo srečali pred cerkvico sv. Janeza na Humu, potem ko smo se po odlični južini (črn kruh, zabel, meso iz tunke in zelenjava z vrta) sprehodili do vrha hriba. Gledam tisti štor, ki naj bi bil palma, a se mi nikakor ne zdi palma. Naša Prlečka Marta je hitro rešila zadrego, ko je pojasnila, da Prleki topolom rečejo palma. Kdo ve, zakaj, a ideja je odlična. Če bi, denimo, koprski župan nekaj pinij ali borovcev lokalno preimenoval v palme, mu ne bi bilo treba saditi tistih bogih ocufanih dreves po obali.
Prleške palme, oziroma topoli, igrajo v veduti pokrajine podobno vlogo kot toskanske ciprese. Mehko zaobljenost gričev, poraslih z vinsko trto, s svojo vitkostjo nekako vlečejo navzgor proti nebu, kot bi se hotele zahvaliti za ta dar nebeški, razprostrt vse naokrog. Včeraj je imela slika še zvočno spremljavo, saj so v vetru z juga klopotci prav prijetno klopotali in oznanjali trgatev, ki se je začela prav te dni. Trta je zdaj še zelena, a komaj si upam predstavljati lepoto, ko se bo zdaj zdaj začela preoblačiti v jesenske barve. Kako bo šele takrat slikovito! Narava je največji umetnik.
Izlet smo zaključili pri Verici in Frančku na Pavlovskem vrhu, od koder smo si s središčne točke še zadnjič ogledali obiskane kraje, ki so kot dragi kamenčki na verižici lepo razvrščeni na vseh štirih straneh neba: Hum, Kog, Jeruzalem in Svetinje.
Domov smo se vračali s polnim prtljažnikom dobrot iz sadovnjaka in vinograda naših gostiteljev s Pavlovskega vrha. Saj pravim: kjer je pokrajina mehka in zaobljena, tudi ljudje ne morejo biti drugačni: topli in širokosrčni, kot le redkokje.

Kmalu nasvidenje, Prlekija!