Palio

Danes je na Piaza del Campo v srednjeveški Sieni v Toskani palio, zelo posebna prireditev, ki jo dvakrat letno, 2. julija in 16. avgusta, nepretrgoma prirerajo že od srednjega veka naprej. Gre za konjsko dirko, ki traja komaj 90 sekund, a privabi v mesto več tisoč obiskovalcev. Pred devetimi leti sva bila tudi midva med njimi. Vstopnice za prireditev je treba rezervirati mesece vnaprej, niso prav poceni, a na prostoru sredi trga vstopnine ni, le dovolj zgodaj moraš priti. Na dirki zmaga konj, ki prvi pride na cilj, z jezdecem ali brez njega. Nagrada je trak, palio, s katerim se zmagovalna kontrada ponaša do naslednje dirke.
Mesto Siena je razdeljeno na 17 mestnih četrti, kontrad, vsakič jih na Paliu tekmuje 10. V mesto se že teden predtem zgrinjajo Sienčani, tudi tisti, ki živijo po svetu, obvezno pridejo v tem času domov. Prebivalci kontrad so zelo povezani med seboj, tudi partnerja naj bi si po možnosti poiskali v okviru kontrade. V tednu palia se na splošno veliko družijo, prirejajo skupne večerje na prostem, spodbujejo svojega tekmovalca z bobni in metanjem zastav, sprevodi, vzklikanjem. Vse je zelo slikovito tudi za obiskovalce.
V Sieno sva prišla dan pred prireditvijo in si zvečer ogledala generalko, na kateri se pravzaprav vidi več kot na sami dirki, ker ni takšne gneče. Seveda pa vzdušje še ni ta pravo. Na dan dirke sva prišla na trg Il Campo že pred četrto popoldan in svojega mesta tik ob ogradi nisva več zapustila. Bilo je neznosno bvroče, a si nisem upala kaj veliko piti, ker stranišča znotraj ograjenega prostora ni bilo Do večera se nas je nagnetlo več tisoč, bila je strašna gneča. Kakšno uro pred dirko so se vrstili sprevodi okrašenih vozov, na katerih so se pripeljali kostumirani veljaki, vihrale so zastave. Malo pred osmo se je začelo zares. Konji z jezdeci brez sedel so se postavili v vrsto, več tisoč ljudi je popolnoma umolknilo, lahko sem slišala svoje dihanje. Ko je štarter ustrelil, so planili proti cilju, krog in pol po robu trga, ki so ga dan pred tem spraznili in posuli s peskom, ki so ga dobro potlačili. Med dirko so dovoljeni skoraj vsi, tudi bolj umazani načini, ki omogočijo zmago in tokrat ni bilo nič drugače. Marsikateri jezdec je padel s konja, tudi zmagovalen konj kontrade žirafa, je ciljni trak pretrgal brez njega. V hipu se je na stezo usula množica s tribun, slavje se je začelo in trajajo vse do jutra in ves prihodnji dan. Posnetek dirke so na velikih zaslonih predvajali vso noč.
Še danes lahko čutim ščemenje kože, ki me je zadelo v trenutku, ko so konji štartali. Ne znam povedati, kaj je bilo tako vznemirljivo, a bilo je. Lahko bi bilo tudi posledica sonca, ki mi je štiri čakajoče ure sijalo na glavo, kaj pa vem, čeprav mislim, da je bil razlog drugje.
Danes sem se spomnila palia in sem se lotila slikanja te konjske dirke. Kdo ve, katera kontrada bo zvečer zmagala?

dirka, akvarel