27. avgust 2013

Maroko, drugič


Maroko je dežela izrazitih barv, vonjev, doživetij. Če bi morala izbrati samo eno, bi se odločila za puščavo. V Erfoudu sva z glavne ceste zavila proti Merzougi, od koder vodijo v puščavo vodijo poti, še bolj brezpotja, po katerih potujejo karavane. Med drugim tudi karavane turistov na kamelah. Turistov je bilo v izven sezonskem času bolj malo, zato so naju, takoj ko sva parkirala, začeli oblegati ponudniki. Vsi so obljubljali isto: brezplačen parking, varovano hrambo prtljage, dvodnevno ježo na kamelah v puščavo, kjer bomo prenočevali, spoznali življenje beduinov, ob vrnitvi pa imamo možnost tuširanja v hotelu in popoldansko kopanje v hotelskem bazenu. Cena je bila kar zasoljena, zato smo sedli k čaju in se začeli pregovarjati. Ko je cena padla na polovico, je postala razumna, sprejela sva ponudbo.Dobila sva nekaj praktičnih napotkov: obuta morava biti v superge, vzameva naj toplo oblačilo in dovolj vode, ki je dogovorjena cena ne zagotavlja. Še kaj drobnega tiska? Ne, ne, vse kot smo se dogovorili, želimo vam prijetno bivanje.
Na dogovorjenem mestu so čakale kamele ter njihov in naš vodič Karim. Kameli sta bili pregrnjeni z odejami, na vsako stran hrbta sta viseli ogromni torbi, polni stvari. Čez mojo kamelo je vodič vrgel še nekaj dodatnih odej, da me ne bo ožulilo. Govoril ni kaj dosti. Kameli sta pokleknili, da sva lahko zlezla gor. Kje so drugi turisti, me je zanimalo. Ni jih, samo vidva sta v karavani. In že smo šli.


Ježa kamele nikakor ni preprosta. Nič sproščujoče mehkega ni, njena hoja je zibajoča, trda, "sedež" še bolj. Predstavljala sem si počasno drsenje po puščavskem pesku, nekaj romantičnega pač, a je bilo daleč od tega. Sipine so visoke tudi nekaj metrov, hoja kamele navzgor in še posebej navzdol je dokaj negotova, vsaj meni se je tako zdelo. Upravičeno. Vodič je hodil spredaj, midva za njim drug za drugim. Mikro lokacijo sta ubirali kameli po svoje, jaz sem jo kar dobro odnesla, zadnji kameli pa se je ob hoji navzdol ugreznilo in skupaj z jezdecem se je prevrnila v pesek in ga pokopala pod seboj. Mehak pesek, hvalabogu, da je padec minil brez posledic. Vodič pa se je prestrašil in stokrat preveril, če je res vse v redu. Če bi se mu turist poškodoval, bi se lahko poslovil od tega posla, vodičev kamel se ne manjka.
Na cilju nas je pričakal oskrbnik puščavskega naselja. V krogu je bilo postavljenih več velikih šotorov, prostora bi bilo za kakih 50 oseb. Razkazal nama je "spalnico" - šotor s posteljami, čiste sanitarije in  prostor za druženje, kjer nama bo postregel večerjo, dotlej pa greva lahko malo naokrog. Čeprav sva bila samo dva, je predviden program potekal brezhibno, tako večerja (tajine), ki.sta jo fanta sama pripravila, kot tudi razvedrilni program po njej. Igrala sta na različna glasbila in prepevala, lahko sem ju spremljala na bobnih (dokaj nespretno). Kar dobro smo se zabavali.

Karim, vodič v puščavo
Potem sva šla na sipine gledat zvezde. Legla sva na hrbet in se zazrla v nebesni svod. Bilo je čarobno. Takega neba kobaltno modre barve, posutega z nešteto lučkami, ki jih ne moti nobena umetna svetloba, ne vidiš vsak dan. Vsenaokrog pa tišina. Joj, kakšna tišina.
Za nama je prišel tudi Karim. Nič ni rekel, pač pa je F-ju začel masirati noge. Slaba vest zaradi popoldanskega padca? Zatem  se je lotil vratu. In ram. Potem se je preselil na moje rame in hrbet. Na koncu naju je zasul s toplim peskom po nogah in rokah, da sva bila čisto nepremična. Popolna sprostitev. Bil je res stručko s čarovniškimi rokami. Vmes je šepetal "roleks, roleks". Mislil je relax, sprostitev. Slišalo se pa je, kot se je. Čez dolgo časa je z masažo prenehal, nekaj zamomljal in stekel dol k šotorom. Si kaj štel, koliko rolexov sva dobila, sem vmes zašepetala F. Bilo je neznansko smešno, a se nisva smejala, ko se je Karim vrnil z odejami in vzglavnikoma, da bi nama bilo še bolj udobno. Te nepozabne puščavske izkušnje ne bi zamenjala niti za tisoč pravih Rolexov.

Nadaljujem?




.
.



Ni komentarjev:

Objavite komentar