Strašilo

Luka podi golobe

Ob ribniku pred domom so postavili lutko - strašilo, ki naj bi plašilo golobe, da ne bi sedali na rob ribnika in spuščali naokrog svojih iztrebkov. Lutko so oblekli v službena oblačila, dobila je tudi priponko z imenom Luka, v roko pa mrežico, ki naj bi nezaželeni perjadi predstavljala dodaten strah in trepet.
Popoldne so bile vse klopi pred domom zasedene. Ali bo strašilo doseglo namen? Tega skoraj ni bilo mogoče ugotoviti, saj je bil vsak poskus golobov, da bi pristali, pospremljen s ploskanjem, kar jih je spet odpodilo. Ob tem se je razvil zanimiv pogovor med opazovalci.
- Glej, dva prihajata. Saj si ne bosta upala pristati. (Goloba sta mirno sedla na rob ribnika.)
- Ne vem, zakaj jih podijo, uboge živali.
- Kaj pa svinjarija, ki jo puščajo? Kdo bo pa to čistil?
- Saj imajo metle, a ne? A nimajo metel?
- Imajo drugo delo. Golobi prenašajo bolezni.
- Kakšne bolezni? To si samo zmišljujejo, da jih lahko podijo Zdaj preganjajo golobe, potem bodo pa nas.
- Ne govori tako, golobi so živali, mi pa ljudje, to ni isto.
- Isto je, vsi smo živa bitja.
- Ampak dom je naš, golobi pa od drugod pridejo sem svinjat. Mi nič ne smetimo.
- Ko bodo golobe spodili, bodo pa še nam klopce vzeli, da ne bomo imeli kje sedeti. Tako se začne.
- Daj no, ne govori neumnosti. Golobi so golazen in pika.
- Samo vodo hodijo pit, žejni so. A se ti uboge živalce nič ne smilijo? Bomo tebe pustili brez vode.
- Naj grejo v Ljubljanico pit, če so žejni.
- Ti, jaz bi pa tudi nekaj spil zdajle. Vroče je.
- Zdajle pa ne, ni časa. Moramo golobe plašit.
- Zakaj pa imamo potem strašilo? Tako je danes, da nobena stvar ne zaleže, če se pa noben nič ne boji.