Lep dan, v celoti sončen in brez vetra, kot nalašč za izlet po otoku. Madeiri tod rečejo nekoliko po ribniško Madajra, poudarek na drugem a, ki ga tudi malo potegnejo. Funchal se izgovori Funšal, podarek na zadnjem zlogu. Danes so naju inštruirali tudi z imeni sadežev, a sem si zelo malo zapomnila. Drugič si bom raje zapisala.
Okrog devetih sva se odpeljala po južni obali proti zahodu, ves čas po obalni cesti. Ozki in vijugasti, ves čas gor in dol. Najprej sv se ustavila na Cabo Girao, kjer je narejena razgledna ploščad na vrhu 580 m visokega klifa. Tla ploščadi so narejena delno iz kovinske mreže in delno iz stekla, skozi katerega se vidi do tal, do črne plaže in razpenjenega morja. F se je temu užitku odpovedal, sama pa sem stisnila zobe in tresočih nog stopila na steklo. Turistično gospodarstvo Madeire si pač ne more privoščiti napake, da bi skupina turistov zgrmela v prepad, sem razmišljala, medtem ko mi je strah pred globino dvigal kocine. Razgled je bil fantastičen.
Pot sva nadaljevala proti kraju Ribeira Brava (divja reka), kjer je povodenj februarja 2010 naredila ogromno škode, ko je voda pridrla s hribov. Hiše so dejansko postavljene v bregu kot bi stale druga na drugi. Na Madeiri ni skoraj nič ravnega, vsaj do zdaj nisva videla nobene ravnine. Njiv ni, so samo njivice, nekatere velike samo par kvadratnih metrov. Terase so vrezane v skoraj navpične strmine. Tudi živali ni videti, da bi se pasle, je prestrmo.
Ribeira Brava je majhen kraj ob morju med dvema visokima pečinama. Na obali, do katere vodi ulica za pešce, so barčki nanizani drug ob drugem, tik ob morju je kratka promenada. V mestu je etnografski muzej, ob ponedeljkih zaprt. Midva sva najprej spila bicas, nato pa toliko časa kolovratila po mestu, da je nastopil čas kosila. V majhni gostilnici so nama postregli gosto zelenjavmo mesno enolončnico, ki se je ravnokar skuhala, poleg pa česnov kruh. Še prej so prinesli nekakšen aperitiv v portugalskih barvah, na račun hiše. Mislim, da je bil janež glavna sestavina. Za kosilo za dva sva plačala 4 €.
Po kosilu sva se z juga odpeljala na sever otoka, namesto čez vrh Boca da Encumeada, večinoma skozi dolg predor, kar pot močno skrajša. Madeira je prepredena s predori, večinoma so čisto normalni, sem pa tja kakšen pa je debelo obrasel z mahom, s katerega curlja, kot bi deževalo. Ta ni bil takšen.
Spustila sva se v mesto Sao Vincente na severni obali. Pravzaprav je bolj vas, tiha in mirna, razen čisto ob obali, v katero butajo visoki valovi. Sprehodila sva se, nadihala joda, spila kavo in po ozki obalni cesti odpeljala proti Santani. Vmes sva se ob cesti ustavila v kraju Cabana, kjer so stali kmetje in prodajali južno sadje. Ponujali so ga tudi v pokušino, gospod Augusto naju je prav posvojil in dodobra nahranil. Poskusila sva vse, več vrst marakuje, sladkorni trs, banane, anono, pasijonko in še nekatere, ki jim ne vem imena. Seveda sva nekaj vrst sadja potem tudi kupila in zanj plačala le 1,5 €. Augusto nama je podaril tudi suho votlo bučo, uporabno za glasbilo, ker ropota.
Naslednji postanek je bila Santana, kjer stojijo slikovite barvaste hišice s slamnatimi strehami do tal. Večinova služijo turizmu, v nekaterih pa ljudje še vedno živijo. V eni od njih je gospa predla lan ter prodajala vezene lanene prte.
Proti Funchalu sva se vračala po vzhodni strani otoka, najprej sva šla čez hrib po ozki cesti, na kateri je ležalo vejevje, pri Porteli sva zato raje odvila nazaj k morju in se ustavila v kraju Machico. V mestu je nekaj lepih drevoredov in trgov s starimi platanami, ki so v tem času brez listja. Marec je tukaj zadnji od treh zimskih mesecev, sledijo si ostali letni časi, vsak traja tri mesece. Tako pravijo domačini, a velikih temperaturnih razlik med letnimi časi ni. Na enem od trgov je bilo več omizij kvartopircev, igrali so meni neznano igro. Zelo resno. Karte so strastno metali na mizo in glasno komentirali. Okrog je bilo veliko firbcev. Vsi moški, igralci in gledalci.
Ker sva bila ves dan pridna (in ker bi se drugače pokvarilo), sva doma nadaljeva s sadno pokušino. Zatem pa odprla še buteljko rdečega, dokler se ni večer lagodno prevesil v noč.
Okrog devetih sva se odpeljala po južni obali proti zahodu, ves čas po obalni cesti. Ozki in vijugasti, ves čas gor in dol. Najprej sv se ustavila na Cabo Girao, kjer je narejena razgledna ploščad na vrhu 580 m visokega klifa. Tla ploščadi so narejena delno iz kovinske mreže in delno iz stekla, skozi katerega se vidi do tal, do črne plaže in razpenjenega morja. F se je temu užitku odpovedal, sama pa sem stisnila zobe in tresočih nog stopila na steklo. Turistično gospodarstvo Madeire si pač ne more privoščiti napake, da bi skupina turistov zgrmela v prepad, sem razmišljala, medtem ko mi je strah pred globino dvigal kocine. Razgled je bil fantastičen.
Pot sva nadaljevala proti kraju Ribeira Brava (divja reka), kjer je povodenj februarja 2010 naredila ogromno škode, ko je voda pridrla s hribov. Hiše so dejansko postavljene v bregu kot bi stale druga na drugi. Na Madeiri ni skoraj nič ravnega, vsaj do zdaj nisva videla nobene ravnine. Njiv ni, so samo njivice, nekatere velike samo par kvadratnih metrov. Terase so vrezane v skoraj navpične strmine. Tudi živali ni videti, da bi se pasle, je prestrmo.
Ribeira Brava je majhen kraj ob morju med dvema visokima pečinama. Na obali, do katere vodi ulica za pešce, so barčki nanizani drug ob drugem, tik ob morju je kratka promenada. V mestu je etnografski muzej, ob ponedeljkih zaprt. Midva sva najprej spila bicas, nato pa toliko časa kolovratila po mestu, da je nastopil čas kosila. V majhni gostilnici so nama postregli gosto zelenjavmo mesno enolončnico, ki se je ravnokar skuhala, poleg pa česnov kruh. Še prej so prinesli nekakšen aperitiv v portugalskih barvah, na račun hiše. Mislim, da je bil janež glavna sestavina. Za kosilo za dva sva plačala 4 €.
Po kosilu sva se z juga odpeljala na sever otoka, namesto čez vrh Boca da Encumeada, večinoma skozi dolg predor, kar pot močno skrajša. Madeira je prepredena s predori, večinoma so čisto normalni, sem pa tja kakšen pa je debelo obrasel z mahom, s katerega curlja, kot bi deževalo. Ta ni bil takšen.
Spustila sva se v mesto Sao Vincente na severni obali. Pravzaprav je bolj vas, tiha in mirna, razen čisto ob obali, v katero butajo visoki valovi. Sprehodila sva se, nadihala joda, spila kavo in po ozki obalni cesti odpeljala proti Santani. Vmes sva se ob cesti ustavila v kraju Cabana, kjer so stali kmetje in prodajali južno sadje. Ponujali so ga tudi v pokušino, gospod Augusto naju je prav posvojil in dodobra nahranil. Poskusila sva vse, več vrst marakuje, sladkorni trs, banane, anono, pasijonko in še nekatere, ki jim ne vem imena. Seveda sva nekaj vrst sadja potem tudi kupila in zanj plačala le 1,5 €. Augusto nama je podaril tudi suho votlo bučo, uporabno za glasbilo, ker ropota.
Naslednji postanek je bila Santana, kjer stojijo slikovite barvaste hišice s slamnatimi strehami do tal. Večinova služijo turizmu, v nekaterih pa ljudje še vedno živijo. V eni od njih je gospa predla lan ter prodajala vezene lanene prte.
Proti Funchalu sva se vračala po vzhodni strani otoka, najprej sva šla čez hrib po ozki cesti, na kateri je ležalo vejevje, pri Porteli sva zato raje odvila nazaj k morju in se ustavila v kraju Machico. V mestu je nekaj lepih drevoredov in trgov s starimi platanami, ki so v tem času brez listja. Marec je tukaj zadnji od treh zimskih mesecev, sledijo si ostali letni časi, vsak traja tri mesece. Tako pravijo domačini, a velikih temperaturnih razlik med letnimi časi ni. Na enem od trgov je bilo več omizij kvartopircev, igrali so meni neznano igro. Zelo resno. Karte so strastno metali na mizo in glasno komentirali. Okrog je bilo veliko firbcev. Vsi moški, igralci in gledalci.
Ker sva bila ves dan pridna (in ker bi se drugače pokvarilo), sva doma nadaljeva s sadno pokušino. Zatem pa odprla še buteljko rdečega, dokler se ni večer lagodno prevesil v noč.
Razgled s ploščadi pa še na sliki zgleda strašno, bi blo kar čudno, če bi se F sprehodil po njej.
OdgovoriIzbriši