lep dan: Funchal za začetek

Že zdaj lahko rečem, da se naš receptor, ki je med drugim tudi taxist, moti. Res da on divje vozi, kar je dokazal med sinočnjo vožnjo od parkirišča do hotela, a dobra dva dneva, kolikor je po njegovem dovolj, nikakor ne zadoščata za ogled otoka. Danes sva v približno sedmih urah videla mikro delček glavnega mesta.
Spala sva dobro - v popolni tišini. Hotel pridobiva na veljavi! Tudi zajtrk je bil zelo dober, na voljo je bilo vse za najina zelo različna okusa. Tudi kosmiči, jogurt in sadje. Potem sva začela dan v turističnem uradu, a dobila zelo skope informacije. Praktično nič, ker nisva imela želje po organiziranih izletih. Nič zato.
Zatem sva obiskala popularno tržnico Mercado dos Lavadores. Po moje hkrati z vsemi drugimi turisti v mestu, ker je bila nepopisna gneča. Izkazalo se je, da je ob petkih tržni dan uin zato obuisk še številčnejši. A kljub temu sva poskusila nekaj eksotičnih sadežev, ki nama jih je ponudil eden od prodajalcev, od katerega sva kupila mango (en sadež za 3,5€!!!) . Verjetno je k ceni prištel še poprejšnjo pokušino. Zanimiv je sadež, ki je nekakšna mešanica ananasa in banane, marakuj je več vrst, vse pa so izjemno sladke. Tako kot sadež, podoben ringloju, imenujejo ga marakuja tomato, če sem prav slišala. Zelenjave je bilo manj, česen je orjaški. Imajo tudi čebulček, ki mu rečejo čibolanek. Pred stojnico s sušenimi zelišči pa se mi je kar vrtelo od omamnih vonjav. Šla sva tudi v ribarnico. Med drugim ponujajo neke strašljive ribe z ostrim zobovjem in ogromnimi očesi. Črne, dolge, kot nekakšne jegulje. Prodajajo olupljene, pod črno kožo so snežno bele.
Imenujejo se espada (izg. ešpada).
Od tržnice sva zavila med ulice starega mesta. Precej hiš je v slabem stanju, a lokalni umetniki so se lotili vhodnih vrat in ustvarli zanimive podobe, nekatere prav zabavne. Tako so stare hiše, ki še čakajo na obnovo, dobile bolj vesel obraz. Obiskala sva tudi eno od galerij, v stari hiši je čisto na vrhu tudi slikarjev atelje. Po majavih stopnicah sva se spustila na ulico, šla tudi do morja, kjer so se penili valovi in je močno pihalo.
Nato pa na kavo. 5€. Mislim, da bo treba izbirati lokale brez turistov, kar sva v času kosila tudi storila. Skupaj z domačini sva uživala ob okusni juhi in pečenih sardelicah v na zunaj manj ugledni gostilnici, a z izjemno prijazno natakarico. Kar zvijala se je od smeha, ko sem jo vprašala, če je dorada riba. Menda se tako imenuje nekaj svinjskega. Za zelo dobro in obilno kosilo za dva sva plačala 20€.
Po kosilu sva se v velikem krogu vračala v hotel in spotoma naletela na ulični koncert pred kavarno Ritz. Uspelo nama je dobiti prosto mizico in zatem še dva kozarca primerno ohlajenega belega vina. Odlično je bilo. Tale Madeira mi je vsako minuto bolj všeč.
Še vreme. Danes je menda 20 stopinj, domačini so v bundah, turisti v kratkih hlačah. Opazovala sem Madeirčane in če malo karikiram, bi rekla, da so nekateri moški kot Banderas, samo veliko manjši, ženske pa kot Cruzova, samo veliko širše. Vsi po vrsti pa zelo simpatični. Gospa pri zajtrku, imenuje se Emanuela, je bila prav izjemna, a zasluži posebno zgodbo, zato o njej kaj več drugič. Zdaj imamo pravzaprav siesto.