6. januar 2013

Dober dan

Polšnik
Zadnjih kaj pa vem koliko let greva vsak prvi dan novega leta na Polšnik. Letos je nisva mahnila prek Ostreža, kjer stoji ljubka cerkvica svete Katarine, zato je bila pot nekoliko krajša, obisk pri gospe Pepci Koširjevi na Prevegu pa enako prisrčen kot vedno. Pripovedovala je o zanimivostih, ki so se med letom zgodile v kraju, medtem ko sva srkala čajček in prigrizovala potičko. Potem sva se v vetrovnem popoldnevu spustila v vas, sence so postajale vse daljše, zahajajoče sonce pa je lezlo za hribe in ožarjalo nebo, da je rdeče obarvalo tudi oblake. Tako kot vedno sva zavila h gostilni Juvan, ki jo vodi že tretja generacija Majcnov, kar hodiva sem. Prav paše obiskovati vedno iste kraje, čeprav se marsikaj modernizira, žal je šel v pokoj tudi stari šank. Nekatere stvari pa ostajajo prijetno enake.
Kadar gremo v hribe, visoke in tudi nižje, celo čisto majhne, je na vrsti "dober dan", ki ga v mestu slišimo bolj redko. Če v dolini neznanec slučajno pozdravi, se začudiš: "Kdo pa je to, a se mogoče poznamo?" Pozdravljajo se samo znanci, drugi se niti pogledajo ne. Vsaj ne naravnost. V hribih je drugače. Vsakdo pozdravi vsakogar, ki ga sreča, tudi "dolinci" se pozdravljajo med seboj, čeprav jim v mestu kaj takega ne pride na pamet.
Ko sva se včeraj sprehajala med polji, naju je pozdravila celo srnjad.
Danes sva bila na Križni gori. Ker je bil ravno čas kosila, nedelja pa lepa, sončna in skoraj pomladansko topla, so bila parkirišča polna. Ko smo stopili iz avtov, so eni zavili h gostilni, drugi smo jo mahnili v druge smeri. Komaj kaj smo se pogledali, pozdravili seveda ne. Že po nekaj metrih poti proti Planici sva srečala prve sprehajalce, ki so se vračali. Svetlo smo se spogledali in glasno pozdravili "dober dan". In tako se je neštetokrat ponovilo vse do Planice in tudi nazaj grede. Dober dan, dober dan, dober dan ... Super! A tako je bilo le do parkirišča na Križni gori, čeprav je skoraj na enaki nadmorski višini, kjer je pozdravljanje v trenutku zamrlo. Kaj pozdravljanje, niti ošinemo se ne več z očmi pač pa gledamo v tla ali drug mimo drugega. Le zakaj? To moram še razvozlati ...
V hribih je doma dober dan, kaj pa spodaj?

Ni komentarjev:

Objavite komentar