Čim bolj sneži ...

Zima v Zajčji dobravi januarja 2013

Čim bolj sneži, tem bolj se zdi, da pada sneg. Medved Pu, avtor tega meni ljubega stavka, je res fajn dečko. Kakšna modrost! Če je nekaj videti kot slon, je navadno slon. Seveda je Pu, preden je odprl usta, zagotovo debele ure gledal v nebo, medtem ko je snežilo. To tudi sama zelo rada počnem. Pravkar. Takšno vztrajno buljenje v snežinke neverjetno zbistri in osveži misli, ker se moraš zaradi bliskovitega menjavanja prizorov močno osredotočiti na vsakič novo, svežo sliko, vsak trenutek malo drugačno. Vidiš lahko prizore, kakršne hočeš. Kakršne ustvariš. Itak je vse že tukaj, če dobro pogledaš navznoter.
Menda je nek znanstvenik odkril, da niti dve snežinki nista čisto enaki. Si predstavljate to razkošje oblik? Posledica takšne "miselne koncentracije" je, da vsaj za čas buljenja (pa tudi še nekaj časa potem) odpadejo vsa običajna razmišljanja. Da ne rečem skrbi. Nastane razkošje prostora za ... karkoli novega. Ali pa nič. Nič je začetek. Če ne verjamete, lahko poskusite. Zdravilno je bolj kot kakšna psihološka literatura.
Zjutraj so napovedali, da bo danes tod in tam snežilo. Veseli me, da sem v območju "tod in tam", čeprav mi je sneg ljub v obdobju padanja in samo še krajši čas takoj potem, ko leže na tla. Hecno, vsaka snežinka posebej je ena sama unikatna lepota, skupaj stlačene na kup ob robu mokre ceste pa takšen bljak.
Če povem po pravici, se mi že nekaj časa prikazuje morje. Modrina. Sonce. Mir. Zrak. Močne barve. Veter. Vonj po rožmarinu in lovoru. Ribe. Toplota. Ljudje v brezdelju. Kratki rokavi. Bose noge. Školjke. Ladje. Galebi. Kava na obrežju. Uuuf. Čeprav na Madeiri.