Lep par

Med vsemi mojimi čevlji mi je daleč najbolj všeč par na sliki. Osvojili so me na prvi pogled. Kupila sem jih brez pomerjanja, ker sem imela prav takrat močno otekle noge in mi ne bi bili prav. To je bilo v Barceloni 10. junija 2008. Hja, nekaterih datumov si ni težko zapomniti.

Besedno zvezo lep par sem si sposodila od Alenke, vzela sem jo iz konteksta iz njenega maila. In začela razmišljati. Kaj je lep par? Dva enaka predmeta, rastlini, osebi ... Nikakor ne!
Zakaj potem praviloma delajo (in prodajajo) v paru dva enaka čevlja, dve enaki rokavici, dva enaka uhana ... Čudno, da nam ne ponujajo v paru po dva enaka prstana, saj imamo tudi dve roki, ali ne? Človek vendar ni povsem simetričen kljub parnemu številu nekaterih  organov. Nihče nima niti popolnoma simetričnega obraza, če pozorno pogledamo.
Meni so najlepši neenaki pari, ki iz neznanega razloga tako lepo pašejo skupaj, da bi bolj ne mogli. Velja za živo in neživo naravo. V dvoje mi zveni lepše kot par.

Pred leti mi je zlatarska umetnica Irena Ambrožič Zupan z Bleda naredila par neenakih uhanov. Zelo rada jih imam. Včasih je večji na levem in manjši na desnem ušesu, včasih obratno.

Tole pa je par uhanov, ki sem jih v blogu omenjala pred dvema tednoma. Oblikovala jih je Idrijčanka Lidija Anzelm. Na enem je prava kljekljana čipka, na drugem pa idrijski žlikrof (iz fimo mase). Ko si jih nadenem, postanem takoj za kakšne tri stopnje boljše volje.