Jesensko sonce

Zadnji vikend so se dogajale same lepe stvari. V soboto zgodaj dopoldne je Gašperjeva nogometna ekipa zmagala. Ko gledaš sijoče oči utrujenih, toda srečnih in ponosnih fantov, ki so zmagali v težki tekmi, ti postane toplo pri srcu. Kot bi te objele tople jesenske barve, kakršne sem občudovala, ko smo se ta dan popoldne preko Ljubelja peljali proti Vrbskemu jezeru.

Srebrno se je svetlikalo med vejami dreves, katerih listje je ožarjalo pozno popoldansko jesensko sonce. Tako toplo je bilo, da sem kar pozabila, da postaja toplota redka dragocenost, ker se bližamo hladnemu obdobju; za konec tedna napovedujejo sneg, morda celo do nižin.

V nedeljo sva jo mahnila na drug konec Slovenije, na Dolenjsko. Zgodaj zjutraj je bilo, ko narava še ni odgrnila puhastega pregrinjala, skozi katerega je bilo mogoče zaznati le nežne obrise okolice. Kdaj pa kdaj je meglo samo za hipec predrl svetleč oranžen sončni žarek in se spet hitro potuhnil v sladkorno peno, dokler naju ni tik pred ciljem, malo pod vasjo Dobeno pozdravilo toplo jesensko sonce. Nato pa naju je grelo ves dan, pa ne le sonce. Tako lepo je biti med ljudmi, ki se imajo radi in si znajo to iskreno povedati in pokazati.