Prvič

Črna Mavrica

Danes je prvi šolski dan pa prvi vrtčevski dan pa prvi jesenski delovni dan in še kaj prvi. Začetek nečesa novega ima v sebi dobršno mero adrenalina in priznam, da pri meni (verjetno zaradi radovednega značaja) učinkuje predvsem pozitivno, tako da prekrije negotovost in strah pred neznanim. A ne čuti vsak tako. Biti ob nekom, da lažje prestopi prag novega, je častno dejanje, ki dobro dene tudi spremljevalcu ne le "prvčku". Danes sem imela čast, da sem za roko držala Katarino, ki se je po dvomesečnih počitnicah vrnila v vrtec. Kako se počuti, me je zanimalo. "Nisem vesela," je opisala svoje počutje, pred vrati pa potočila tudi nekaj solzic, "ker smo doma pozabili copate". Že dostikrat prej smo jih, a danes je bilo drugače.
Drugače je bilo tudi enega zadnjih vročih počitniških dni, ko so četrtošolec Gašper, prvošolka Eva in predšolka Katarina obiskali kmetijo Perles, kjer imajo poleg drugih živali tudi dva ponija, Brino in Mavrico, ki je še posebej naklonjena otrokom. Gospa Andreja jim je najprej dala krtače in pokazala, kako je treba konja pripraviti za ježo, mu počesati grivo, rep in pogladiti dlako ter očistiti kopita. Potem so šli skupaj na dolg sprehod in izmenično sedeli na njenem krotkem hrbtu. In kajod vsega  je bilo najlepše? "Ko je Mavrica legla na hrbet in se povaljala v travi," so si bili edini.

Priprava

Sprehod z Mavrico