Češpljev džem

Modrikasti sadeži so debeli in napeti, prekriti s srebrnkastim oprhom, ki ga niti voda na spere.

Češplja in sliva seveda nista eno in isto, gre za dva različna sadeža. Razliko poznajo strokovnjaki, menda pa slive dozorijo prej, že avgusta. To je torej razlog, da lahko v tem času, ko je jesen na široko razprostrla svoja bogastva, kuhamo čepljev džem.
Pri svojem prodajalcu sadja in zelenjave na tržnici sva "dobro zapisana", vsaj zdi se mi tako. Zato je njegov današnji namig, da je dobil tako dobre slive (on se ne meni za razliko) kot že dolgo ne, padel na plodna tla. Na poti do kafetarne sva vsak svoj sadež pohrustala in se prepričala, da ima prav. Mmmm, sladko in dišeče. Medtem ko sva srkala kavico, je padla odločitev: danes bomo kuhali češpljev džem.

Češplje se počasi kuhajo, spreminja se barva, intenzivira vonj.

Potrebujemo: češplje,posodo z debelim dnom, leseno lopatko, kozarce z navojnimi pokrovčki. Sladkorja nič! So češplje čisto dovolj sladke.
Vzamem kastrolo z debelim dnom, v katero natresem izkoščičene češplje. Če se ob tem raztrgajo na več koščkov, še bolje.  In prižgem kuhalnik na pol ali še manj (3. od 10 stopenj). Vzamemo leseno lopatko in občasno premešam ter občudujem barvo, ki se iz temno modre spremeni najprej v koralno rdečo, nato vijoličasto, temno vinsko rdečo in nazadnje v ... češpljasto, ja, to bi bil pravi izraz za čudovito barvo, ki takšna tudi ostane, potem ko džem nadevamo v kozarce.
Medtem ko se džem počasi kuha, dam kozarce v pomivalni stroj, vmes preberem včerajšnji časopis, pobarvam kavbojke, grem pogledat na vrt, če je zrasla še kakšna bučka, telefoniram, poklepetam z dostavljačem pekovskega peciva, pregledam elektronsko pošto, spečem češpljevo pito (recept sledi) ... ja, džem se kar dolgo kuha, kakšne tri ure zagotovo. A čisto počasi, počasi skoraj neopazno razpade v svilnato strukturo z mehkimi sadnimi koščki.

Še vroč džem nadevamo v vroče kozarčke, tesno zapremo z navojnimi pokrovčki in opremimo z nalepkami.