21. maj: Oliveira - Grijo

Zajtrk v hotelu Dighton je bil kraljevski, seveda glede na ponudbo in ne po dejanski konzumaciji. Camino te zelo učinkovito nauči nekaterih lekcij, denimo te, da ni dobro vzeti (kupiti) vsega, kar bi lahko. Pa to seveda ne velja samo za hrano. Dejstvo je, da je veliko lažje hoditi in tudi sicer delovati z bolj praznim želodcem kot s (pre)polnim. V življenju bi lahko več pozornosti namenili skromnosti (bog ne daj skromnosti zamenjevati s skopuštvom!).
Tudi jutranje oblačenje je na caminu zelo preprosto. Katero majico naj oblečem? Od treh je prva namenjena za popoldneve/spanje, druga je še malo vlažna, ker se je včeraj slabše sušilo, torej ostane tretja, zadnja. Kako drugače kot doma, ko neodločno stojiš pred polno omaro, ker "nimaš kaj obleči" (ženske bodo razumele). Dolge ali kratke hlače? Pravzaprav so iste, le z zadrgo določim njihovo dolžino. Potem je tu le še vprašanje dolgih rokavov, ki pa med hojo le redko pridejo na vrsto, ker je preprosto prevroče zanje.
Če je bil včerajšnji dan pretežno meditativen (F je komentiral, da sem bila oblačna), je bil današnji še bolj. Ves dan sva trapala po asfaltu, pri čemer sva morala paziti še na promet, prehodila sva 30 km, še včerajšnjih deset zaostanka. Od enega na drugi konec mesta San Joao de Madeira sva hodila 3 ure. Po naravnih poteh sva hodila le zelo malo.
Bilo je veliko več prometa kot na včerajšnjo spokojno nedeljo, ko sva videvala kolesarje in motoriste, ki so domov vozili škatle, iz katerih so kukali pečeni rilčki in repki, verjetno tukajšnja alternativa naše nedeljske goveje župe.
Danes pa nama z ničemer niso delali apetita, zato sva si opoldne privoščila krožnik vroče zelenjavne juhice, predtem pa še čaj. Zvečer pa še eno juho, da bo dan lepo zaokrožen. Pač jušni dan, tudi ni slabo.
Ko sva po 11 urah hoje močno utrujena prišla do samostana S. Salvador, kjer naj bi bil odcep za penzion malo s poti, kjer bi se dalo prenočiti, sva začela ugibati, katera od dveh cest bi bila lahko prava. Ob nama se je ustavil avto. Gospa je spraševala, če greva v Santiago, midva pa njo za pravo pot. Na koncu sta naju Franco in Rosa peljala do penziona Sobreiro Grosso kake 3 km stran po prometni cesti v klanec, kar je pomenilo glede na utrujenost vsaj eno uro dodatne hoje. Na koncu me je gospa Rosa objela, zaželela srečno pot, njen mož Franco pa stisnil roko. Pri vsem tem nista spregovorila niti besede v drugem jeziku, kot le v portugalščini. Takšna prijazna dejanja me še vedno malo zmedejo, zanje pa so kot kaźe nekaj vsakdanjega.
Danes sem precej premišljevala o včerajšnjem dnevu, ko sva se na fešti pretežno sporazumevala brez znanja portugalščine, pri čemer smo zelo veliko komunicirali. Če zelo pozorno gledaš človeka, ki ti nekaj govori, ga nekako kar razumeš ne glede na jezik. Če hočeš, seveda. Besed sicer ne razumeš, a veš, kaj ti hoče povedati. Sicer pa, če lahko nekateri "razumejo" živali in sploh vso naravo, kako se ne bi med seboj razumeli ljudje? Različna govorica pa res ni kakšna večja prepreka.

Značilen galicijski koruznjak

Sao Joao de Madeira

Ulica navijačev Porta

Arrifana, Igreja Matrix s fasado iz modrih ploščic azulejos

Taka potka je veliko prijetnejša kot asfalt

Utrinek z včerajšnje veselice v Oliveiri