19. maj: Agueda - Albergaria a Velha

Do jutra se je večino dežja že zlilo, zbudil naju je sončni žarek, res samo eden, pa še ta se je čez dan bolj skrival. Do prve kave sva prišla malo mokra, a sva se v prijetnem barčku hitro posušila. Za nama jo je primahal še Nizozemec Walter, peti romar do sedaj. Hodi od Lizbone do Porta, drugo leto bo morda prehodil drugi del do Santiaga. Do zdaj je srečal 5 romarjev, na začetku Nemko, včeraj Avstralca in Američana ter danes naju. Strinjali smo se, da je pohodnikov zelo malo, ter da je ta del poti fizično zahteven in morda manj primeren za začetnike, ker je slabše markiran. Walter je biolog, zaposlen je bil na univerzi, po upokojitvi se je začel ukvarjati s pripovedovanjem zgodb. Ima svojo spletno stran: www.waltervanwingerden.nl. Kaj več se nismo pomenili, ker je nehalo deževati, kar sva izkoristila ter jo mahnila naprej.Še prej smo se pofotkali za spomin.
Morda bo od Porta naprej kaj več pohodnikov, saj so druženja vedno zelo zanimiva in prijetna. Švicar Werner, s katerim sva se do zdaj največkrat srečala, se nama je v začetku zdel nekako "vzvišen", a gotovo sva mu delala krivico in je samo poln bolečine, ker nama je zaupal, da mu je starejši sin pri 24 letih v nesreči umrl, mlajši pa je potem zbolel za depresijo, ki se je tako poglobila, da ni sposoben samostojnega življenja. In ata je od vsega hudega ušel po svetu ...
Kasneje sva vedrila še v enem baru in tako "po suhem" prišla do cilja. Ves čas naju je spremljal črn oblak, ki je grozil z dežjem, a naju ves dan ni namočilo. Dežna oblačila sva samo malo zračila.
Danes so naju dvakrat, ko sva že skoraj zašla, usmerili na pravo pot. Malo pred starim mostom Ponte du Marnel nama je smer pokazala "prodajalka ljubezni", ki je "uradovala" ob prometni cesti že ob 11h dopoldan. Kaj si je mislil F ob pogledu na vpadljivo damo "spodaj brez", ne vem, zase lahko rečem, da se mi je kar malo zasmilila. Enako, kot če vidiš beračiti mladega moškega. Kakšno življenje je to ? Ne verjamem, da je deklici njen položaj všeč, čeprav je F komentiral "služba ko služba".
Stari most pa je nekaj posebnega! Prav veličastno se počutiš, ko pomisliš, koliko nog je v stoletjih, pravzaprav skoraj dveh tisočletjih, kar so ga zgradili, že prečilo te zlizane kamne. Reka Marnel, v kateri odsevajo zeleni bregovi, se pod njim prav počasi vijuga, račja družina ima tod svoj raj pa ribiči uživajo ob naravnem zelenem pomirjevalu.
Drugič naju je velikega ovinka zaradi podrtega mostu preko reke Vouga rešil nek moški, ki je kosil travo in od daleč mahal ter kazal s kretnjami, kaj se je zgodilo in kje naj greva. Seveda sva šele kasneje za nazaj razumela, kaj nama je hotel povedati, a glavno je, da sva ga upoštevala.
V Albergario, ki je pravzaprav ena velika dolgočasna vas, sva prišla že zgodaj popoldan, vesela, da je v Casa da Alameda, kjer bova prenočila, v sobi televizor, ki bo nogometno popestril večer (finale lige prvakov).
Seveda sva si predtem v njihovi domači vinski kleti privoščila nekaj lokalnih jedi: pečeno govedino s krompirjem in rižoto z orjaškimi lovkami. Joj, kako je bilo dobro! Vino pa nama je gostlničar nalil v lončen vrč kar iz bližnjega soda.
Nekaj korakov do sobe sva zaradi dežja stekla pod nadstreškom in spet zmagala nad mokroto. Kdo ve, kaj naju čaka jutri, ko so za ves dan napovedane padavine.
Pravzaprav mi je vseeno, kateri klub bo danes zmagal.

Reka Marnel

Poidrt most čez reko Vougo

Ponte de Marnel

Ponosni na stari most

Račna družina na reki Marnel

Park s platanami v Albergarii

Casa da Alameda v Albergarii

Ponte de Marnel